Ponovno

Že od včeraj imam spet svoje dneve. Tiste ubijalske dneve depresije. Ne vem, zakaj. Pa tako dobro je že šlo. Spet padam in padam v globoko luknjo samega spanja, resigniranosti in brezdelja. Spet čutim željo po ostrih stvareh, stvareh samopoškodovanja. Groza. Začelo se je včeraj. Kar na enkrat. Stvari sem pripisovala luni. Ob luni me pač vedno vrže. Ne vem, ali luna še traja in se je zato vse skupaj zavleklo še v današnji dan. Danes bi samo spala. Spet smo pri spanju. Pa sem se le spravila pokonci. Še včeraj zvečer sem razmišljala, da bom šla v lekarno po svoje tabletke. Zjutraj sem  nase že navlekla kavbojke, pa sem se potem premislila, preoblekla v trenirko in obsedela na kavču pred televizijo. Ogledovala sem si vedno atraktivnega Mr. Beana. Kako dolgočasno, bi mnogi rekli. Meni ni bilo. Celo pritegnil me je s svojimi gestami. Imela sem načrte za danes. Razmišljala sem o doooolgem sprehodu in obešanju "listkov". Pa me je že minilo, ali se je v mene naselil strah. Verjetno slednje. Če bom vseeno izpolnila zadani cilj, vem, da se bom počutila bolje. Bomo videli. Včeraj sem obiskala psihiatrinjo. Vprašala me je po počutju in jaz sem se, seveda, pohvalila, da je bolje. Mnogo bolje. Da zjutraj vstanem, da sem aktivna itd. Po tistem pogovoru, na katerem niti nisem toliko sodelovala, pa se je moja aktivnost spremenila v pasivnost. Mogoče bom vse to vseeno pripisala luni, saj res lahko še traja.

Kosilo

Danes imam v glavi manjši cilj. Kosilo. Pride njena babica. Nismo se videli že tri mesece. Dolgo, dolgo sva odlašali in razmišljali, če bi šli ali ne. Vedno znova in znova sva se odpravljali, pa nikoli odpravili. Tako so minevali meseci in meseci in prišli smo do treh. Kar malo me je sram, a res je vedno prišlo nekaj vmes ali pa se nama ni dalo. Tipični človeški izgovori. Včeraj sem uresničila eno izmed želja - grad. Na gradu se je porodila ideja o kosilu. Pa še k njej ne bo treba, kar ona bo prišla. Nisem še kuhala za starejšega, zahtevnega gosta. Bomo videli, če mi bo uspelo.

Želje

Danes in v četrtek napovedujejo malo dopoldanskega sončka. Bomo videli, če je res. Želim si:

                                                          - martinčkanja v Tivoliju

- sprehoda na Rožnik

- sprehoda na Šmarno goro

- sprehoda na grad

- kolesarjenja

V sončnem vremenu. A na vse to bom morala še počakati, saj ga bo danes in ta teden za vse to premalo. 

Ljubljana

Radosti

Letos še kako drži pregovor 'zelen božič, bela velika noč'. Aprila smo že, zunaj pa še vedno vlada pravo decembrsko vreme. Celotna gorenjska pokrajina je zasnežena, temperature se še vedno držijo nekje okoli ničle. Sneg se meša z dežjem. Na vzhodu Slovenije spet vlada katastrofalno stanje - poplave. Naš konec je tokrat imel srečo z vremenom. Saj vode niso naraščale in pokrajina ostaja nepoplavljenja, samo snežno bela. Vsako jutro se zazrem skozi okno in sprašujem, kdaj bom dočakala pomlad. Podobno vreme, tudi z jutranjimi temperaturami pod ničlo, naj bi namreč trajalo vsaj še nekje do 12. aprila, če "Krtina" ne laže. Še vedno nisem odvrgla obremenjujočih se oblek in obutve. Bunda, včasih tud plašček, še vedno krasi moje telo, visoki škornji pa moje noge. Pogrešam lahkotne balerinke, pa superge za sprehode. Z njimi sem že probala 'racati' po hribu, a me je preveč zeblo v noge. Bunde niti še nisem poskušala odvržti, saj me v določenih trenutkih še v njej zebe. Še prejšnji teden sem se po Rožniku sprehajala s kapo, razmišljala pa sem tudi o rokavicah. Vreme mi letos resnično ni naklonjeno. Ona pravi, da jo takšno zunanje razpoloženje spominja na čase, ko je hodila k meni na EKI. Mene na srečo ne toliko, saj sem bila večino časa zaprta v tistem prijetno toplem prostorčku. Snega je bilo res ogromno, a ga zaradi drugih  problemov verjetno nisem niti dojemala, saj sem zaradi vsega zamudila večino zimskih radosti, v smislu sankanja, smučanja, kepanja, delanja sneženaka, metanja po snegu. Naslednje leto si bom mogoče želela take zime, pa je ne bo. Sedaj, v teh danih že boljših trenutkih, si želim samo pomladi in vsega tistega, kar pomlad prinaša. Želim si cvetočih travnikov, zelenih površin, pomladanskih, NE ZIMSKIH, sprehodov skozi Tivoli, grad. Želim si cvetočih dreves, pravega ptičjega petja, predvsem pa toplih sončnih žarkov, ki bi spodbujali mojo notranjost. Ta bi potem postajala spet vse bolj in bolj živahna, cvetoča in zlahka bi se zlila z zunanjo okolico. A očitno bom na vse skupaj morala še nekaj časa počakati. Mogoče pa mi bo potem bolj nakolnjeno vse skupaj v drugi polovici leta in se bodo pomladno-poletno-jesenske radosti zavlekle v naslednji januar.

Ona

Danes sem ponovo veliko razmišljala o njej. Čeprav počasi že brišem njeno podobo iz svoje glave. Podoživljala sem vse šestletne trenutke z njo. Bili so bolj kot ne slabi, tistih dobrih skoraj da ni. Vseeno jo na svoj poseben način še vedno pogrešam. Pogrešam njeno ponosno stopanje po hodniku. Njeno loputanje z vrati. Pa tudi njene neresnične govorice, ki so mi tolikokrat parali živce. Počasi ji odpuščam. Odpuščam vsa njena dejanja. Odpuščam ji vse besede. Če se ozrem nazaj, lahko ugotovim, da sem za to odpuščanje potrebovala kar nekaj časa. No ja, mesecev. Nekateri potrebujejo leta in leta, spet drugi ne odpustijo nikoli. Jaz sem. Iskreno in resnično sem. Potem me boste vprašali, pa zakaj. Moj odgovor je preprosta tišina. Ne vem, zakaj. Ker si zasluži, čeprav mnogi mislijo, da si ne. Mislim, da si. Vsaj zaradi nje. Mojega angela. Tudi njo na trenutek pogrešam. Umaknila se je. Še vedno je prisotna v mojem življenju, saj me kot angel ne more zapustit. A je nekje bolj stran. Tudi ona je izpolnila nalogo, saj se moje stanje izbolšuje in nisem, verjetno tudi kasneje ne bom, šla po njenih stopinjah. Mogoče je bila to njena naloga, da me obvaruje pred tistih najhujšim. Tistim, kar je storila ona sama še kot punca. Kdo bi vedel?! A glede na to, da je ne sanjem več, da je ne vidim več, niti slišim, lahko vzamem to kot njeno nalogo. Mogoče se je vnesla po tistem oddanem pismu. Kaj pa vem?! Mogoče sem ji morala samo odpreti staro rano, ki jo je 20 let tlačila in tlačila. Se slepila, izmikala. Kako je ob branju reagirala, ve samo ona. Zato ne vem, katera naloga je resnična in prava. Sanja se mi ne. Mogoče mi bo kdaj zaupala. Dolžna sem ji še obisk. Nazadnje sem bila tam avgusta. Ali še kasneje. Ne, nekje v začetku oktobra. Prižgala sem ji svečo, saj sem bila prepričana, da bom z njo dosegla notranji mir, nisem ga. Dosegam ga šele zdaj, po opravljenih nalogah. Sveča, ki jo bom nesla, bo samo zahvala za vse, kar je storila zame. Mogoče je včasih res na bolj krut način posegala v moje življenje, a tako je moralo biti. Očitno sem se morala navajati na kruto realnost današnjega sveta. Že od malih nog dalje. In ona. Ona sameva v veliki hiši. Ona utaplja svojo žalost z zapiranjem pred svetom. Ona trpi, ker nikomur več ne dovoli blizu. Ona je čisto sama. Ona trpi, ker se ne znajde v današnjem svetu. A vse to niso izgovori za njena dejanja. Ona je ona in vedno bo.

Življenje

Življenje je včasih igra usode,
ki pripelje do hude zablode.
Življenje je včasih igra sreče,
ki pripelje do sredine nespeče.

Življenje je včasih globok vodnjak,
v katerem uspe plavati samo velik racak.
Življenje je včasih nesreča okoliščin,
ki kmalu preide v globok spomin. 

Vse skupaj je veliko ogledalo,

ki kaže zrcalno sliko

skozi naše življenje malo.

Vse skupaj potuje skozi tišino,

ki prihaja in odhaja

skozi življenjsko vrlino.

Tišina

Smrtna dopoldanska tišina je napovedovala novo katastrofo. Tako čudno se mi je zdelo, da se nihče ni javil. In pripravljala sem se na najhujše, globoko v sebi upala na najboljše. Zazvonil je moj telefon, a nisem slišala, saj sem ravno takrat jedla v najbolj priljubljeni 'fast food' restavraciji. Slučajno sem pogledala na zaslon, saj se mi je zdelo, da je že čas za novice, in videla en neodgovorjen klic. Klicala je. Težko sem se zbrala in poklicala nazaj. Zaslišala sem njen tresoč glas. Ni pojasnjevala, kako in kaj, sej je ton njenega glasu povedal vse. Prekinila sem in sredi restavracije bruhnila v jok. Se spraševala, zakaj se to dogaja meni, nam. Obsedela sem na rdečem stolu in se igrala z ostankom krompirčka. Delavka me je začudeno pogledovala. A nisem se ozirala nanjo. Potem se končno pobrala svoje stvari in s tesnobo odšla domov. Tam se se skotalila na posteljo in ponovno bruhnila v jok. Obležala sem za uro, dve. Ne spomnim se več koliko. Spet me je treslo po celem telesu in nobena odeja ni pomagala premagati  moje mrzlice. Resno je razmišljala, da bi klicala njo in jo prosila za pomirjevalo. Pa ni. Ni se nama zdelo smislno. Dnevi so minevali in mene je vse bolj in bolj stiskalo v prsih. Vase sem spravila komaj kak grižljaj. Nenehno so me oblivala solze. Z njo sem preživljala trenutke, kot da so zadnji. Držala se je bolje kot mi vsi skupaj. Sadila bo krompir. Za veliko noč pekla potico. In mi. Nastopil je odločilni dan. Ko je pisala oporoko. Zakaj?! Kot preventiva. Se poslavljala in upala, da se še vrne. Pa se je, še isti dan. Diagnoza je huda, a ne nepremagljiva. Sledila bo operacija. Nekako se je vsa tesnoba, ki se je nabirala v teh dnevih in urah, padla z mene. Najboljše možno od najslabšega. Pomirila sem se. Resnično pomirala, a samo za nekaj časa. Zjutraj vstanem in prva asociacija mi je njena huda diagnoza. Nekako se trudim, da preusmerim misli čez dan, a še vedno nisem zbrana. Najraje bi samo spala in spala. Tako bežim pred kruto realnostjo in bolečino. Pa ne morem. Komaj čakam večer in osmo uro, ko ljudje moje starosti šele živijo, jaz pa razmišljam samo o spanju. Vsega me je tako prekleto strah. Še jutrišnjega dne. Še naslednje ure. In prihodnosti. Pa tega, kaj bo z njo.

Telo

Včeraj zvečer sem spet točila krokodilje solze. Še vedno me vsak stvar vrže s tira. Še vedno se počutim kot otrok, ki se postavlja na noge. Še vedno se sama sebi v tem življenju zdi tako brezpomenska. A upanje, da bo kmalu vendarle bolje ostaja. Drobno, majhno, skromno upanje, ki tli globoko v moji notranjosti, v moji že popolnoma načeti podzavesti. Bila sem tako večerno obupana, da se mi niti po robček, ki je stal samo par centimetrov stran, ni dalo stegniti. Spet sem, po svoji stari navadi, tulila in hlipala od bolečine, se zgražala nad svojim življenjem, pa niti ne toliko življenjem, bolj stanjem. Se spraševala, zakaj me vsaka stvar še vedno tako prekleto prizadane, kdaj bo bolje. Dobila sem odgovor, da to ne gre tako hitro in skromno tolažbo, da nekateri rabijo tudi do 10 let. Spet bi najraje razbila vse, kar bi se v sobi razbiti dalo. Pa sem samo obležala v napol mrzli postelji. Treslo me je po celem telesu, ne vem ali od mraza ali stokanja. Potem je nekdo odprl vrata. Najraje bi zakričala nanj, naj jih zapre in ne vdira v mojo zasebnost, pa nisem imela moči ali pa se mi niti ni zdelo vredno. Samo še poslabšala bi nastalo situaciji. A bil je maček. Nekaj časa se je igral med vrati. Tista špranjica pod njimi se mu je zdela blazno zabavna, stegoval je taco pod njo in gledal, če bo na drugi strani prišla ven. Seveda ni. Malo preveliko tačko imaš. Kar naenkrat je izginil. Najprej sem mislila, da je zasedel moj stol pri radiatorju. Ni ga. Očitno je začutil mojo bolečino in ne ravno rožnati večer. Skočil je na posteljo in na njej poiskal najbolj udobno mesto. Za mojo glavo ni bil zainteresiran, zato se je raje odločil za noge. Zvil se je v klobčič, globoko zavzdihnil, ne vem, ali je bil ta njegov vzdih, vzdih olajšanja ali ponovnega razočaranja nad mano, mogoče celo naveličanja. Zaspal je. Jaz pa sem še vedno hlipala v mrzloti sobe in z mislimi begala sem ter tja po mojem zadnjemesečnem življenju. Njeno vprašanje me je popolnoma iztirilo. Pa saj ni mislila tako, a sama sem v glavi delala že vse možne scenarije za ponovni konec mojega življenja. Konec koncev je ta trenutek živa samo moje zunanje telo, pa še ta se mi zdi, da počasi umira pod težo samouničevanja in pretiravanja. Dovolj bo joka za danes, sem si končno zašepetala in z objokanim obrazom brez problema zaspala.