Življenje

Življenje je včasih igra usode,
ki pripelje do hude zablode.
Življenje je včasih igra sreče,
ki pripelje do sredine nespeče.

Življenje je včasih globok vodnjak,
v katerem uspe plavati samo velik racak.
Življenje je včasih nesreča okoliščin,
ki kmalu preide v globok spomin. 

Vse skupaj je veliko ogledalo,

ki kaže zrcalno sliko

skozi naše življenje malo.

Vse skupaj potuje skozi tišino,

ki prihaja in odhaja

skozi življenjsko vrlino.

Tišina

Smrtna dopoldanska tišina je napovedovala novo katastrofo. Tako čudno se mi je zdelo, da se nihče ni javil. In pripravljala sem se na najhujše, globoko v sebi upala na najboljše. Zazvonil je moj telefon, a nisem slišala, saj sem ravno takrat jedla v najbolj priljubljeni 'fast food' restavraciji. Slučajno sem pogledala na zaslon, saj se mi je zdelo, da je že čas za novice, in videla en neodgovorjen klic. Klicala je. Težko sem se zbrala in poklicala nazaj. Zaslišala sem njen tresoč glas. Ni pojasnjevala, kako in kaj, sej je ton njenega glasu povedal vse. Prekinila sem in sredi restavracije bruhnila v jok. Se spraševala, zakaj se to dogaja meni, nam. Obsedela sem na rdečem stolu in se igrala z ostankom krompirčka. Delavka me je začudeno pogledovala. A nisem se ozirala nanjo. Potem se končno pobrala svoje stvari in s tesnobo odšla domov. Tam se se skotalila na posteljo in ponovno bruhnila v jok. Obležala sem za uro, dve. Ne spomnim se več koliko. Spet me je treslo po celem telesu in nobena odeja ni pomagala premagati  moje mrzlice. Resno je razmišljala, da bi klicala njo in jo prosila za pomirjevalo. Pa ni. Ni se nama zdelo smislno. Dnevi so minevali in mene je vse bolj in bolj stiskalo v prsih. Vase sem spravila komaj kak grižljaj. Nenehno so me oblivala solze. Z njo sem preživljala trenutke, kot da so zadnji. Držala se je bolje kot mi vsi skupaj. Sadila bo krompir. Za veliko noč pekla potico. In mi. Nastopil je odločilni dan. Ko je pisala oporoko. Zakaj?! Kot preventiva. Se poslavljala in upala, da se še vrne. Pa se je, še isti dan. Diagnoza je huda, a ne nepremagljiva. Sledila bo operacija. Nekako se je vsa tesnoba, ki se je nabirala v teh dnevih in urah, padla z mene. Najboljše možno od najslabšega. Pomirila sem se. Resnično pomirala, a samo za nekaj časa. Zjutraj vstanem in prva asociacija mi je njena huda diagnoza. Nekako se trudim, da preusmerim misli čez dan, a še vedno nisem zbrana. Najraje bi samo spala in spala. Tako bežim pred kruto realnostjo in bolečino. Pa ne morem. Komaj čakam večer in osmo uro, ko ljudje moje starosti šele živijo, jaz pa razmišljam samo o spanju. Vsega me je tako prekleto strah. Še jutrišnjega dne. Še naslednje ure. In prihodnosti. Pa tega, kaj bo z njo.

Telo

Včeraj zvečer sem spet točila krokodilje solze. Še vedno me vsak stvar vrže s tira. Še vedno se počutim kot otrok, ki se postavlja na noge. Še vedno se sama sebi v tem življenju zdi tako brezpomenska. A upanje, da bo kmalu vendarle bolje ostaja. Drobno, majhno, skromno upanje, ki tli globoko v moji notranjosti, v moji že popolnoma načeti podzavesti. Bila sem tako večerno obupana, da se mi niti po robček, ki je stal samo par centimetrov stran, ni dalo stegniti. Spet sem, po svoji stari navadi, tulila in hlipala od bolečine, se zgražala nad svojim življenjem, pa niti ne toliko življenjem, bolj stanjem. Se spraševala, zakaj me vsaka stvar še vedno tako prekleto prizadane, kdaj bo bolje. Dobila sem odgovor, da to ne gre tako hitro in skromno tolažbo, da nekateri rabijo tudi do 10 let. Spet bi najraje razbila vse, kar bi se v sobi razbiti dalo. Pa sem samo obležala v napol mrzli postelji. Treslo me je po celem telesu, ne vem ali od mraza ali stokanja. Potem je nekdo odprl vrata. Najraje bi zakričala nanj, naj jih zapre in ne vdira v mojo zasebnost, pa nisem imela moči ali pa se mi niti ni zdelo vredno. Samo še poslabšala bi nastalo situaciji. A bil je maček. Nekaj časa se je igral med vrati. Tista špranjica pod njimi se mu je zdela blazno zabavna, stegoval je taco pod njo in gledal, če bo na drugi strani prišla ven. Seveda ni. Malo preveliko tačko imaš. Kar naenkrat je izginil. Najprej sem mislila, da je zasedel moj stol pri radiatorju. Ni ga. Očitno je začutil mojo bolečino in ne ravno rožnati večer. Skočil je na posteljo in na njej poiskal najbolj udobno mesto. Za mojo glavo ni bil zainteresiran, zato se je raje odločil za noge. Zvil se je v klobčič, globoko zavzdihnil, ne vem, ali je bil ta njegov vzdih, vzdih olajšanja ali ponovnega razočaranja nad mano, mogoče celo naveličanja. Zaspal je. Jaz pa sem še vedno hlipala v mrzloti sobe in z mislimi begala sem ter tja po mojem zadnjemesečnem življenju. Njeno vprašanje me je popolnoma iztirilo. Pa saj ni mislila tako, a sama sem v glavi delala že vse možne scenarije za ponovni konec mojega življenja. Konec koncev je ta trenutek živa samo moje zunanje telo, pa še ta se mi zdi, da počasi umira pod težo samouničevanja in pretiravanja. Dovolj bo joka za danes, sem si končno zašepetala in z objokanim obrazom brez problema zaspala.

Temni oblaki

Sonce je posijalo

skozi temne oblake,

ko je moje telo še spalo.

Vse je oživelo

skozi temne oblake

in moje razpoloženje je vzletelo.

Bom kdaj dočakala tisti dan,

s katerim bom odgnala

črne oblake stran.

O, prav gotovo bo prišel,

skozi temne oblake bo sijal,

slabo voljo od mene odgnal.

Danes bo dober dan,

jutri še boljši,

saj temni oblaki bodo daleč stran.

Dežnik

Ko sem že tisti četrtek vedela, da bo, ja, kaj drugega kot pa slab dan ... Najprej se mi ni dalo vstati. Pa saj to mi je že v navadi. Končno sem se le spravila iz tople postelje. Pomlad se bliža, zunaj pa je še vedno krepko pod minus. Zato se človeku ne da in ne da odgrniti toplega dela svoje posteljnine. Končno se ga znebim. Zunaj dežuje. Razmišljanje, kateri dežnik naj vzamem, velik ali majhen, je zadnje čase del mojega vsakdanjika. Odločim se za velikega. Včeraj sem vzela manjšega, pa je močno deževalo. Več mokrote je bilo na meni kot pa na dežniku, ki ga krasijo "kityjaste mačke" brez ust. Marsikdo mi je že rekel, da delam reklamo za anoreksijo. Nisem opazila, da nima ust. Meni je tudi brez ust tale mačka prav simpatična. Z avtobusom sem imela srečo. Čakal me je že na postaji. Bil je nabito poln. Obkolili so ga dijaki. Odpravljali so se v tisto znano gimnazijo pri šentviškem predoru. Pred vrati trgovine me je pričakala množica ljudi. Upokojencev. Počutila sem se skrajno nelagodno, hkrati pa sem se neizmerno zabavala. Z vozički so čakali pred vrati trgovine. Odprla so se ena vrata in množično so se premaknili do drugih. Jaz sem čakala na varnostni razdalji in jih z nasmehom na ustnicah opazovala. Čakali s(m)o še pred drugimi vrati. 2, 3, 5 minut. Potem so končno dvignili rešetkasta vrata. Nek gospod, no ja, mladenič, khm, 50 do 60-letnik je kar stekel do police, kjer stojijo reklamni izdelki. Mladenič, ta pa je bil res, ki je stal za njim in vse skupaj z obrazom cinizma opazoval, nekako tako kot jaz, se je iz njega norčeval in ga oponašal. Končno sem tudi sama vstopila v trgovino. In se zapodila med reklamno polico. Spomnila sem se na njene besede, naj ne vzamem prvega. Vzela sem drugega. Kasneje sem spoznala, da sem storila gromozansko napako. Bil je pokvarjen. Račun z garancijo sem vrgla v smeti, z mislijo, da ga tako ali tako ne rabim, saj bo delal. Na napakah se učimo. S škatlo v roki, ni šla v vrečko in to je bil že prvi znak mojega začetka slabega dneva, sem se odpravila nazaj na avtobusno. Tokrat mi je ta dolga pravokotno-harmonikasta škatla speljala pred nosom. Nič hudega. Nehalo je deževati in stala sem na postaji s škatlo v eni in dežnikom v drugi roki. Moje roke so zaradi jemanja tablet, počutim se kot kak narkoman, nekoliko slabše. Posledica tega ... iz roke mi je padel dežnik. Odlomil se je njegov zakrivljeni ročaj. 

"Ura je šele osem in pred mano je slab dan."

Grdo me je pogledala in mi odgovorila.

"Ura je osem in dan se je šele začel. Ne moreš v naprej napovedovati slabega dneva."

S težkim srcem sem priznala, da ima prav. Dan je bil namreč v nadaljevanju nek približek že dolgo pozabljene popolnosti.

Prelomnica

Je danes tista prelomnica, ko sem se odločila, da bom pisala bolj optimistične zgodbe, na sploh stvari. Smešna prelomnica, takih jih je bilo v mojem življenju že tisoče in tisoče. Pa so se vedno že na začetku poti prelomile. Smešno, ne. Samo odločiti se je treba, sem slišala zadnjič. Vem, da se je. A za človeka, ki nenehno niha na tehtnici in razmišlja, katera teža jo bo "prevegala", je to dokaj težko. Zjutraj bom vstala boljše volje, je moj slogan, ki ga izgovorim vsak večer predno grem spat. Pa se ga ne držim. Vedno vstanem z namrščenim čelom in mračnim pogledom. Halo, kaj je z mano? Življenje mi je dalo novo in verjetno še zadnjo priložnost, da ga živim. Te priložosti pa ne znam, ne bom lagala, mogoče niti nočem izkoristiti.  Tako se jezim sama nad sabo in nad svojim prekletim življenjem in razmišljam, zakaj mi je bilo sploh usojeno biti na tem k.... svetu. Ja, v tem slogu pisanja, bi tokrat marsikdo prepoznal jezo. Saj sem rekla, spet se je brez razloga, no, nekje že mora biti razlog, začela kupičiti v meni in noče stran. Nevarna je. Nevarna zame, v večini primerov je nevarna za druge, v mojem primeru izključno zame. Potem sebi naredim nekaj. Ah, spet bi. Ko kopičim jezo, kopičim sovraštvo do S E B E! Ena nepremišljena poteza in spet bo lahko vsega konec. Dobila sem tablete, dva meseca ji že jemljem. To naj bi me pomirilo, so rekli. Meni se ne zdi. Mogoče tisti miligram in pol rozaste stvarce ni več dober antipsihotik. Mogoče je to premajhna količina. Mogoče so mi jih tam napisalo samo zato, da bi že končno utihnila z razlaganjem, da jih potrebujem. Predpisali so mi neko manjšo količino, da bi name delovala psihološko. Niso me prelisičili, mogoče so koga s tem načinom, a mene zagotovo niso. Na nekem pogovoru z njo, sem jo brez ovinkarjenja vprašala, kak učinke imajo name. Pa je z rdeče obarvanimi lici odgovorila, da glede na količino verjetno nobenega. Izgovarjala se je, da jih bodo povečali. No, na koncu jih niso, ker ona ni dovolila. Vse je samo stiska. Saj pravim, 12 let sem že v njej, kmalu bo 13. Pa bom še naslednjih 60. Saj sem nanjo tako ali tako že navajena. No ja, včasih pridejo tudi tiste svetle točke v mojem življenju, ko se komu (sicer so redke) iz srca nasmejim. Pa ta smeh ne traja dolgo, je kot strel v glavo.

Čudež

Spet ne vem, kdo ali kaj sem. Kje sploh sem. Kaj naj počnem. Nisem se držala dogovora, ki sem ga dala. Nisem vstala. Poležavala sem. Raje rečem spala. Potem sem se končno le dvignila pokonci. Tolažila sem se, da sem samo za pol ur presegla tisto dogovorjeno uro. Uspeh. Pospravila sem po stanovanju. Nato sem ostala brez dela. Prestavljala sem se iz sobe v sobo. Brezdelje me ubija. Spreminja moje misli. Moj tok razpoloženja postaja vse bolj in bolj napet, nervozen, žalosten. Z eno eno preprosto besedo povedano depresiven. Besede, ki se v mojem življenju pojavlja že leta in leta. Niti računalnik, ki je sameval v kotu sobice ni zaposlil mojih misli. Že tisočič sem odtipkala geslo in pregledala elektronsko pošto. 'Nimate prejetih sporočil', je pisalo. Tudi v svoji glavi nimam pozitivni sporočil. Vsaj za današnji dan ne. Mogoče bo jutrišnji boljši. Blog spet postane moj najboljši prijatelj. Preko njega lahko izpovedujem svoje misli in občutja. Zadnjič sem razmišljala, da se sploh ne znam več izražati. Vse je samo mučna tišina ali nepovezani stavki. Ko sem mu včeraj razlagala snov, nisem imela pojma. Ljudje, diplomirala sem. Kako naj se hvalim s tem?! Diplomirala iz tistega jezika. Moja pismenost pa je na nuli. Tokrat se ne bom izgovarjala na bolezen. Terapevtka je tako vztrajno in vztrajno trdila, da je ni. Da gre vse skupaj samo za stisko. Potem sem res že 12 let v stiski. Prestavljam tablete. Zdi se mi, da res ne primejo več. Po glavi se mi ponovno podijo črne misli samopoškodovanje. Zadnjič sem to tudi storila. Ni bilo druge izbire? Ne, ni je bilo. Ko se vse nakopiči v meni, pomaga samo to. Tako sprostim vso svojo napetost, pa bolečino, razočaranje. Jezo? Saj sem rekla, na terapijah so govorili o jezi. Nisem več jezna. Samo še razočarana in prizadete sem. Tista črtica na mojem telesu tako omili razočaranje, ko peče in boli, boli samo ona. Ostalo je pozabljeno, vsaj za nekaj dni.

Zabuljim se v televizijski zaslon. Prestavim na svoj najljubši kanal. Govorijo o samomorih in umorih. Raziskujejo, kaj je bilo na stvari. Potem predstavljajo še izginule ljudi pa razne bolezni in klice v sili. Zagledam se v oddajo, ki razlaga o nenavadnih boleznih in čudežnih ozdravitvah. Čudežne?! Ženska je po telesu čisto rdeča, neke nitke ji vlečejo iz rane. Končno ji postavijo diagnozo. Potrebovali so leta in leta. Danes je zdrava. Tudi jaz čakam že leta in leta na čudež. A če so ga doživele tiste nitke, potem ga bom seveda tudi jaz.

Sanje

Včasih padam in padam. Ti padci se mi v trenutkih zdijo kot moreče sanje. Nočne more, ki jih zadnje čase doživljam tudi med spanjem. Sanjam in sanjam. Ponavljajo se in me zjutraj delajo še bolj utrujenio. Nejevoljno. Depresivno. Ne vem, kaj naj z njimi. Kako naj se jih znebim. Ko pa se s tedni ali dnevi uresničujejo. Sanjam tiste žive slike mojih ljudi. Sanjam njihove podobe. Sanjam njihova imena. Sanjam  njihove glasove. Sanjam njihova dejanja. Tako moreča so. On, že dolgo ga ni več med nami, je oblečen v pogrebno obleko. Črn suknjič, črne hlače, kravata in srajica. Vedno se stresem, ko pride v svojih uradnih oblačilih. Spominja me na gospoda Stotnika. Saj je. Nedolgo nazaj je to postal. Potem vedno znova in znova izvaja ene in iste gibe. Tako me opozarja. In jaz. Jaz se zjutraj zbudim vsa objokana in prestrašena. Tako že v tisti zgodnji uri ne vem več, kaj naj s sabo in svojim življenjem. Obraz je popolnoma bled, prestrašen, objokan. Moji možgani cel dan meljejo nočne sanje. Delujejo kot tisti njegov mlin z žago. Kot deček jo je vedno opazoval, saj je bila last njegovega očeta. Celo upravljal je z njo. Sprašujem se, kdaj se bo tisto zgodilo. Preroške sanje. So mogoče. Tolikorat se je že vse uresničilo. Saj vem, samo opozarjaš me. Opozarjaš na drobne nevarnosti in me tako iz onostranstva varuješ. A jaz še vedno ne vem. Tako izgubljene sem v tem velikem svetu. Tako prazna. Potem spet prideš. Oblečen si v svoja vsakdanja oblačila. Moder brezrokavnik. Skozi leta in leta je postal tvoj zaščitni znak. Te sanje so prijetne. Prideš me samo pogledat. Ne nosiš opozorila, samo sporočilo, kako me imaš še vedno rad. Kako si z mano. Na raznih rojstnodnevih zabavah in praznikih. Sediš na tistem stolu ob kuhinjskem oknu. Gledaš po vasi in razmišljaš. Kako srečen si bil z nami. Kako srečen si bil v življenju. Jaz pa sem kljub bolečini spoznala. Spoznala sem, zakaj si tako hitro odšel od nas. Obisk tvoje sestre je bila prelomnica spoznanja. Odšel si tiho, a s slovesom. Tistim tvojim nasmehom. Odšel si brez muke in trpljenja. Tega si v življenju imel že dovolj.

Jezerska idila