Jajce

Prva resna poletna vročina me je prikovala v posteljo. Bila je bolj dovoljenje za moje poležavanje in izgovarjanje za nekolesarjenje. Na štedilniku so se kuhala jajca, podobno, kot se v tej vročini kuhajo ljudje. Potem sem jih ohladila s hladno vodo. Podobno, kot se prenekateri namakajo v mrzlih jezerih, rekah, morju ali kar napihljivih bazenčkih. Pogledala sem skozi oknu in zagledala sosedove otroke, kako radostno poskakujejo po tistem modrem bazenčku in se škropijo z vodo. Bila sem v svojem jeznem razpoloženju in najraje bi preluknjala to modro napihljivo stvar, točno tako, kot sem preluknjala jajčno lupino. Odstranjevala sem jo z jajca, vmes pa razmišljala, kako bi trgala ali rezljala otroški bazenček.  Na pol oskubljeno jajce sem položila na krožniček. Sosedov fantič je potrkal na vrata in prosil za lumpi bombone. Bili so »napeštani« v dokaj premajhni plastični posodi, nekako tako kot sardine v konzervah ali ljudje po nabitih peščenih plažah. Zgrabil jih je celo pest, se zahvalil in stekel nazaj k bazenčku. Spomnila sem se, da moji tableti v škatlici ležijo bolj estetsko in da mi jih je zadnjič preventivno skrila, da ne bi počela neumnosti. Jaz?! Jajce je še vedno ležalo na sredini krožnika. Osvobodila sem ga belega dela in opazovala, kako rumeni del postaja vedno bolj zelen, rjav. Nekako tako rdeči, nekateri že rjavi postajajo ljudje na tem soncu. Vrgla sem ga v smeti, resnično mi ni bilo do njega. Pravzaprav do ničesar, saj je bila moja lakota daleč stran. Ponovno sem se zazrla skozi okno in opazovala bazenček. Še tobogan je imel. Otroci so se spuščali po njem. Njihovo spuščanje je bilo tako podobno moji čustvom. Najprej plezaš na vrh, potem pa se kar naenkrat spustiš navzdol. Moja čustva se obnašajo podobno. Najprej so čisto na vrhu, višje že skoraj ne morejo, pa se kar naenkrat, včasih se mi zdi, da s svetlobno hitrostjo spustijo spet navzdol. Kot danes na primer. Res je življenje tako podobno toboganu. Iz opazovanje me predrami njegov glas. Zakaj nisva še vedno otroka, ki bi se v tej poletni vročini brezskrbno podila po dvorišču in jezila stare starše?

Članica

Končno sem se opogumila in postala članica Lektorskega društva Slovenije. Mogoče mi bodo sedaj zvezde za iskanje službe bolj naklonjene.

Čakam ...

Čakam in čakam sonce in tople dneve, da:

• grem spet na Rožnik na najboljše orehove štruklje
• grem na Šmarno goro na ogromno presto in lep razgled
• grem v Maribor in Mariborsko Pohorje
• grem z njo na Bled
• grem v Portorož
• grem na ljubljanski grad na tortico

Čakala naj bi samo še do srede. 

Kemoterapija

 

Babica ta teden po težki operaciji, ko so ji odstranili vsa rodila in del črevesja, začenja še s kemoterapijo. Želim ji vse najboljše in upam, da jo bo dobro prenesla. Skupaj bomo zmogli.

Balkonski piknik

Včeraj sem vstala pretirano zadepresirana. Tako je ponavadi, kadar nimam v naprej narejenega dnevnega plana. Nisem vedela, kaj bom počela in to me ubija. Na urnik nisem dala niti vsakodnevnega sprehoda. Odšli sva v trgovino in se zagledali v čevapčiče. Obema so se cedila sline ob pogledu na škatlo polno svaljkastih zadev. Zgrabili sva jih. Padla je ideja o balkonskem pikniku. Peka teh na električni ponvi, na manj kot treh kvadratnih metrih prostora. Uspelo je. Čevapčiči so bili fenomenalni, vzdušje tudi, električna ponev je dobro služila. Dan sva zaključili s sprehodom okoli Koseškega bajerja. Človek si z domišljijo res lahko pričara lepe dneve.

Poceni lektoriranje

Zadnjič sem lektorirala neko diplomsko nalogo in se kot diplomirana slovenistka zgražala nad napakami in nepismenostjo kandidata. Na koncu je oddal tako diplomsko nalogo. Lektoriranje pač ni bilo obvezno in se je vmes premislil. Njegovo nalogo so brez problema sprejeli. Jaz bi jo zavrnila po celi črti. Vem, da postavljanje vejic predstavlja problem, tega ne zamerim nikomur, saj jih še sama ne znam čisto dobro postavljati, a da vejica stoji pred KI, pa ve že vsak otrok v osnovni šoli, razen če ne gre za sklop priredno-podrednega veznika. Ne vem, očitno sem že tako v svoji poklicni deformaciji, da me take stvari preveč vržejo s tira. Ljudje vseskozi tulijo, da je potrebno ohranjati čistost jezika, pa novinarji vse pogosteje uporabljajo take in drugačne poslovenjene spakedravščine. Lektor je po novem lahko že vsak, ki malo obvlada slovenski jezik, diplomirani slovenisti pa naj se, po domače povedano, jebemo, saj 4 leta, z absolventom vred 5, guljenja klopi, padanja na izpitih ni nič. Jah, avtomehanik lahko napačno privije gumo in povzroči nesrečo, a tudi nepravi lektor lahko naredi napako.

Ne, ubiti ali Ne ubiti! -- razlika je očitna in te lahko stane življenja.

Če kdo rabi poceni in kakovostno lektoriranje, naj piše na lektoriranje87@gmail.com!

Sprehod

Slike z meni ljubega sprehoda.

Brez problemov

Včeraj sem dvakrat obiskala Cacaota. Ob prvem obisku in prijetnem druženju sem razmišljala, kako se moje razpoloženje končno dviguje in prinaša tiste lepe pozitivne spremembe. Svet se mi ni zdel več tako črn in pesimističen, celo zatopila sem se v pogovor. Nisem razmišljala, kaj se bom z njo pogovarjala in kako dolgočasno mi bo, ko bo ona cel čas samo govorila. Nekaj sem povedala tudi sama. Taka nihanja so za depresijo pač običajna in lahko sem ponosna, da po novem trajaja samo kak teden. Pila sem tisto kava in razmišljala, da mi druženje z njo celo koristi, ko me je povprašala, kake probleme imam sedaj. Za nekaj sekund me je zmedla, resnično nisem vedela, kaj naj ji odgovorim, potem pa sem izstrelila: "Nobenih!" Z nasmehom na ustih me je pogledala in rekla: "Me veseli." Jaz pa sem se čudila svojemu odgovoru. Še nekaj časa sem brskala po svojih malih možganih in ugotovila, da sem povedala resnico. Ta trenutek res nimam nobenih in življenje je lahko čisto lepo. Spet sem brez radikalnih potez premagala novo tedensko krizo in napolnila svoje telo in misli s pozitivnim razpoloženjem. Tudi naslednjič mi lahko uspe.

Moji mali morski prašički

Lov za peteršiljem

Daj mi peteršilj

Mali in veliki pujs (mama in hčerka)

Pusti me, sem zaspana

Vrečka od čipsa vedno pride prav