Jo bom kdaj znala ...

13 mesecev pisanja. Več kot 100 objav. 1065 ogledov Potem pa  …  Gum na tisti strani orodne vrstice bloga 'izbriši vse'. Spet sem na začetku. Na začetku življenja. Pri prvi objavi. Ker tisto sploh nisem bila jaz. Ker tisto sploh nisem jaz. Ker niti to nisem več jaz. Vprašanje, kdo sploh sem. Vprašanje, ki si ga zastavljam že od tistega lanskega junija dalje. Slišim jo. Slišim jih. Vidim jo. Vidim jih. Njena prisotnost, njihova prisotnost močnejša je iz dneva v dan. Vem, da je ob meni. Vem, da so ob meni. In čaka. Čakajo, ali bom kdaj spregledala. Sprejela, da sem drugačna od drugih. Tako zelo duhovna, da sem lahko del njih. A odrivam jih stran. Ne upoštevam, ne vidim, ne slišim njihovih namigov. Tisti ponedeljek pred štirinajstimi dnevni sem razmišljala, samo še do februarja in bo vsega konec. Del njih bom. Pa mi ne pusti. Ne pustijo mi. Zaslišala sem: "Mi ti bomo pokazali." In videla dolgo pot v neskončno. Ob njej so bili trije obrisi, prozorni, beli ljudi. Med njimi tudi ona. Gledala je strogo, jezno, razočarano. Noče, da grem po njenih stopinjah. Pokazala mi bo pot. Mar v mojem življenju kljub vsemu res obstaja pot. Lahko mi jo pokaže. Saj mi jo kaže že več kot 22 let. A sprejeti, predvsem pa videti, jo moram sama. Jo bom kdaj znala? …