Sem nora ...

Sem nora. Sanjam. Sanjala sem tisti obris v sobi. Moškega. Privid je bil ali sanje. Neresničnost. Saj sem se ravnokar zbujala. Vseeno mi ni šel iz glave. Bil je tako podoben njenemu očetu. Kaj bo delal pri meni? Sanje so. Morajo biti. Naslednje noči sem pogledovala k vratom v strahu. Ničesar ni več. Ničesar ni bilo več. Spet moja domišljija. Potem sem spet sanjala. Tiste ponavljajoče se sanje. Kako me nekdo boža, ko spim. Sredi noči po tilniku. Odmika mi lase. Vleče z mene odejo. Čisto nežno. Počasi. Rada bi vstala. Ne morem. Končno stečem k vratom. Ne odprejo se. Nato se zbudim. Popolnoma prestrašena. Nekaj podobnega sem pred leti videvala v filmih, grozljivkah. Končno. Našla sem tisto, kar sem iskala. Intervju. Celo Slovenka je, ne Američanka, Irka. Torej nisem edina, ki se ji to dogaja. Brala sem ga in z grozo ugotavljala, da se ji je dogajala podobno. Ne podobno, natanko tako. Odgovarja. "Nikoli nisem verjela, da lahko postanem tako duhovna, saj sem bila arogantna, jezna, z zlobnim jezikom." Razmišljam. "Tudi jaz nisem bila nič boljša od nje. Človeka sem s svojo koleričnostjo in nepremišljenostjo brez razloga velikokrat prizadela." Nadaljuje … "Mama mi je umrla za rakom, nato sem začela videvati, slišati duše". Razmišljam … "Dedek mi je umrl za rakom, osem mesecev po njegovi smrti sem začela videvati, slišati njo." Zakaj ne njega, se sprašujem? Odgovor izvem že v naslednjem vprašanju. "Nisem si želela. Žalovala sem. Vse sem slišala, le mame ne. Še danes je ne morem. Samo v sanje prihaja. Duše rade prihajajo v sanje, ker naš ego takrat spi." Razmišljam.  "Zato prihaja samo v sanje. Ko me pride samo pozdravit, je oblečen v tisti brezrokavnik, ki ga je nosil odkar vem zase. Ko me pride opozorit, je oblečen v tisto obleko, v kateri smo ga pokopali. Spregovoriti z njim ne morem." Nadaljujem z branjem … "Duhovnost me pri delu ne ovira. Ko hodim po ulici, trgovinah, se ne morem pogovarjati z dušami, še najmanj pa ne z dušami neznancev. To lahko doživljam samo v intimi." Razmišljam … "Vidim in slišim jih samo zvečer, doma." Berem dalje … "Vsak ima  najmanj dva vodnika … odvisno od namena, ki ga ima na zemlji." Prvič po dolgem času se temu nasmehnem. "Prvi je ona, k meni je prišla, ko sem imela tri leta, zaradi imena verjetno. Drugi je dedek, a ona je najmočnejša. Nosim njeno ime. Mojih let je in na zemlji ima še neporavnane račune." Berem naprej … "Govorijo v množini" … "Tudi ona vedno uporablja množino." Izpoveduje se naprej … "Mama je ponoči vedno gledala televizijo. Motila me je. Prosila sem jo, naj jo izklopi. Včasih se ponoči prižge sama. Pregledala sem vse funkcije za samodejni vklop. Nima jih." "Zato se meni včasih premika miška na računalniku, pa niti ni vklopljena v prenosnik. Le kdo mi bo verjel?