Preberi, prosim, tisti
intervju. Samo ti poleg svetovalke veš za to. Bere ga. Pustim jo na miru. Naj premisli o zapisanem. Pogleda me. Vedno bolj bleda postaja. Vidim, da
gleda, kdaj je bil objavljen. Končno reče … "Če ne bi vedela, da je umrl za
rakom, če mi ne bi vsega tega govorila že leto in pol nazaj, če ne bi bil
intervju objavljen šele pred meseci, bi ti rekla, da si ga prebrala in …" Razočarano
jo pogledam. Nasmehne se. "Ne mislim resno. Veš, da sva ti obe s svetovalko
takoj verjeli." Prikimam. Ona nadaljuje: "Tale žena iz intervjuja ima tridnevi tečaj. Plačam ti ga za novo leto." V dvomih sem. "Piše, da se
naučiš, kako odreagirati, ko duša pride k tebi, kako razumeti njena sporočila …
jo poslušati." Ničesar več ne rečem. Vem. Sama dobro vem, da se zapiram pred njimi. Nočem jih več
slišati. Nočem je več slišati. Nočem je več videti, ker še vedno razmišljam, da sem nora. Ne čutim je več. Odrivam jo stran. Zapiram poti. Zapiram sebe. Mogoče pa. Zakaj? Če pa je vse tako jasno. Hkrati pa jo pogrešam. Pogrešam njeno prisotnost. Včasih jo čisto po tiho, skrito, prosim za kako
manjšo uslugo, namig. Zgodi se. Razmišljala sem. Če ima vse skupaj sploh še
smisel. Niti pismo zanjo se mi ni zdela več dobra ideja. Zakaj? Da me bo
spet česa obtožila. Naslednji dan sem jo srečala. Na ulici. Ob čudni uri. Pred Dramo. Ne vem, zakaj je hodila v tisto smer. Dojela pa sem njen namig. Moram ga napisati. Moram ga dati. Mar ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar