Molitev

Obiskala sem dom starostnikov. Prosila me je, naj jo peljem, če bo čakala njega, bo tudi sama že prej tam. Potem je rekla, naj grem z njo, saj me tudi ona že dolgo ni videla. Ni me videla že odkar je v domu. Tri leta. Verjetno me niti prepoznala ne bo več. Vzpenjava se po stopnicah, v četrto nadstropje. Tam so ljudje. Tisti, ki ne morejo več vstati, sami jesti. Med vzpenjanjem razmišljam ... Če dočakam starost. Ne vem, če jo kdaj bom. Februar se bliža. Jaz še vedno ostajam pri načrtih. Bom pristala tukaj. Najbližji me bodo hodili samo gledat. Vsaj bodo me, če bo sreča. Vstopim. Ob postelji stojita njen mož in sin. Ni se dosti spremenila. Najprej jo pozdravi ona. Stojim v ozadju. Nato me zagleda … Nasmehne se. Izgovori moje ime. Stisnem ji roko. Ne spusti me. Držim jo v njeni. Gleda me. "Lase imaš še vedno dolge. Samo drugačno frizuro nosiš. Nimaš več otroškega obraza."  Na jok mi gre. To je vse, kar ima od življenja. Še vedno me opazuje … "Kaj je ljubica? Končuješ, ne? Saj si bila vedno pridna. Spravi k pameti še naša dva fanta." Končno spusti mojo roko. Oziram se po sobi. Trije so še v slabšem stanju kot ona. Razlaga, kako ne spi in moli. Vsako noč moli. Nato izgovori nekaj, kar mi bo za vedno ostalo v zavesti … "Vsak dan prosim sina, naj moli, da umrem." On pa mi odgovori: "Mama, vsak dan se zahvaljujem, da te še vedno imam." Pogleda me … "Vem, da ne veruješ, a tudi zate bom molila. Molim za vsakega, ki me obišče. Samo to vam lahko dam." Čutim. Spet čutim. Vem, da je zraven. Vem, da so zraven. Njeni ob njej, moji ob meni. Čutim njeno energijo. Tokrat te ne bom poslala stran, saj se ta trenutek ob tebi počutim varneje. Obiski se končujejo. Še v slovo ji stisnem roko. Dolgo jo drži. Z muko jo izpusti. Stari ljudje me polnijo z energijo. Ne vsi. Nekateri znajo biti nadležni. Za sabo imajo že skoraj celo življenje. Polni modrosti, izkušenj, nasvetov so. Na koncu se skoraj vedno izkaže, da imajo prav. Občudujem jih, ker so znali tako dolgo vztrajati na tem svetu, v tem življenju. Meni je že sedaj vsega dovolj. In so, kljub temu da ne morejo skoraj nič več še vedno srečni in nasmejani. Spomnim se na svetovalko … "Ste kdaj razmišljali o prostovoljnem delu?" Mogoče. Nekoč, ko si dokončno uredim življenje, si zagotovim neko varnost, dokončno eksistenco v tem svetu. Če si jo? …