Zaspala sem v joku kot že tolikokrat. Ne spomnim se, kdaj. Sanjala sem. Tudi te sanje so pogoste. Občutek slabe vesti. Zbudila sem se zgodaj. Prezgodaj in vstala. Vstala, ker sem morala, ne, ker bi
želela, jedla, ker sem morala, ne, ker bi občutila lakoto. Z muko sem
požirala belo-rjave kosmiče in razmišljala, da je stvar iz dneva v dan, iz tedna v
teden hujša. Govorim toliko, samo toliko kolikor moram. Vsi, ki so mi
blizu govorijo in govorijo, se izpovedujejo, smejejo, jezijo, preklinjajo. Samo nasmiham se in kimam. Poslušam. Delam se, da sodelujem. Potem
me vprašajo po počutju. Zaigram, da sem najsrečnejši človek na svetu, kaj
jih brigajo moje stvari. Moje so. Skušam se čim bolj oddaljiti od njih. Razen
od nje. Z njo sem že šest let. Najbolje me pozna od živih. Ničesar
več ji ne morem prikriti. Niti se ne trudim. Ne sili vame. Če jo prosim, naj
se me ne dotika, se umakne, če jo samo pogledam s svojim pogledom, me
objame. Ne spusti me. Ve, da je to tisto, kar v danem trenutku potrebujem. Pogledam
jo … Komaj skriva solze. Obljubljam ji, da ne bom naredila. Tistega. Njej, družini, prijateljem, čeprav se jim niti sanje ne, kaj se z mano
dogaja in tisti pokojni duši, ki nosi moje ime in me pozna najbolj od vseh živih
in mrtvih, sem dolžna, da kljub vsemu vztrajam … in vztrajam. Ona ni imela
možnosti, da se izkoplje iz te hude bolezni. Jaz jo imam. Jo bom znala izkoristiti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar