Sesalec

Bila sem tako polna vsega. Vseh občutkov. Nisem jih znala dešifrirati. Lažje bi našla rešitev matematičnemu integralu kot svojim čustvom. Nepremično sem gledala v tiste škarje. Se borila sama s sabo. Obljube prejšnjič nisem dala. Zakaj ne bi? Obešala sem jih nazaj. Vedno znova in znova so padale na tla. Pustila sem jih na tleh. Ne bom se jih več dotikala. Če nisem dala obljube, še ne pomeni, da lahko. Ona se je počutila ničvredno. Da mi ne zna pomagati. Dovolj je že, da je ob meni. V teh trenutkih. Čeprav. Vem. Človek bi dal vse. Za nekoga, ki ga ima rad. Boli. Gledanje bližnjega. Samo gledanje. Nič nisem rekla. Sesala je. Razmišljala sem, koga bi ubila. Sebe, seveda. V tistem danem trenutku verjetno tudi koga drugega. Morska prašička sta se skrila. Vsak v svoj kot. Prestrašeno sta me opazovala. Zakaj? Saj sem samo jaz. Nisem, ne. Na kuhinjskem pultu sem zagledala krožnik. Kako priročno. Prijela sem ga. In ga z vso sila, jezo, razočaranjem, žalostjo ... vrgla v zid. Razletel. Razbil se je. Kot se v danih trenutkih razbijajo moja čustva. Sesedla sem se. Na tisto mesto. Nisem jokala. Kričala sem od bolečine. Ona je sesala naprej in pela. Če ne, bi se zlomila še ona. Vstala sem. Vzela najbližji ostanek krožnika. Zarezala v svoje meso. Nežno. Samo enkrat. Potem pa ... NE ... Črepinjo sem vrgla v smeti. NE ... Pobrala sem še ostanke. Pogledala roko. Na njej ni bilo krvi. Samo majhna praskica. Hotela sem ji spuliti sesalec. Da posesam, kar sem "zasrala". Ko bi tudi v življenju lahko kdaj posesala svoje občutke. In jih kasneje vrgla v smeti. Kot tisto polno vrečko sesanja v sesalcu. Ni mi pustila. Sama je pospravila ostanek. Za mano. Umila sem obraz. Vzela torbico. In šla. Ko me po treh urah ni bilo nazaj, je klicala. Nisem slišala. Slučajno sem pogledala na telefon. In videla xx neodgovorjenih klicev. Klicala sem jo nazaj. "Kje si?" "Prihajam." Sredi zime me je v sami trenirki čakala pred vrati bloka. Objem je bil dovolj. Pogledala sem jo. Poznam jo. Nekaj je naredila. "Pokliči, D. Zapaničarila sem ji." Sporočim ji, da sem v redu. Prekinem. Ona pa me spet pogleda. "Kaj boš jedla? Imamo ..." Prvič v življenju sem poškodovala predmet. Tisti bogi krožnik. In zmagala, saj nisem pustila, da ostanek krožnika dokončno poškoduje še mene. Kaj pa naslednjič?