Gugalnica

Vedno sem rada zahajala tja. Kot otrok. Zaradi igral. Na tisti velik travnik. Nekoč smučišče. Z njim, seveda. Bil mi je kot brat. Pa saj mi je še vedno. Stala so v bližini tiste gorenjske ustanove, v katero bom verjetno nekoč vstopila tudi sama. Podila sva se po travniku. Plezala po tisti železni lokomotivi, vrveh. Gugalnica za dva je bila vedno glavna atrakcija. Tisti, ki so naju pripeljali, so pili kavo v gostilni zraven. Včasih smo se povzpeli tudi na hrib. Tisto še danes priljubljeno izletniško točko. S cerkvico Sv. Petra na vrhu. On je vedno opazoval ljudi, ki so sami hodili mimo. Nekateri so se mu zdeli tako čudni. Drugačni od naju. Pa v resnici niso bili. Zagledal jih je že na daleč. Mi prišepnil: »Pižamarji!« Pogledala sem ga. Resno. In razmišljala, kje imajo pižame. Bala sem se jih. Njemu pa se je vse skupaj zdelo tako smešno. Povzpela sva se nazaj na lokomotivo. On je bil strojevodja, jaz njegova potnica. Od tega je minilo že 18 let in še vedno sem potnica. Potnica v igri svojih čustev, saj oni prevzemajo mesto strojevodje. Ogledoval si je moj zmeden obraz. Se usedel zraven. Lokomotiva bo naprej peljala sama. Brez cilja. Tako, kot se danes pelje naprej moje življenje. Brez cilja. »Tam je norišnica,« iztegne kazalec. Prikimam. »Tam so pižamarji. Nikamor ne smejo. Vedno so samo v pižamah. Včasih pobegnejo.« Nepremično gledam tisto veliko stavbo. »Veš pri nas imamo še večjo. Imenuje se NLP. Vedno se peljem mimo. Nasproti našega bloka je. Ko boš pri nas, ti jo bom pokazal.« Tudi sama sem postala »pižamar«. Tega kot otrok na igralih še nisem vedela. Tudi on ne ve, da je njegova potnica postala del njih. Skoči z lokomotive. »Pridi na gugalnico.« Še vedno sedim na gugalnici. Gugalnici življenja. Vsak trenutek se lahko zaguga v napačno smer. Vsako sekundo se lahko spustim in padem z nje. Pa bom?