Torba

Bil je torek. 18. 12. Spet tisti torek, ko sem se na ulici srečala z njo. Mesec dni je že nisem videla. Ona mene tudi ne. Verjetno se je v teh mesecih že navadila. Na srečanja. Pričakuje me. Na tistem mestu. Poznam jo. Dobro sem jo uspela spoznati. Čeprav sem se z njo pogovarjala vsega skupaj 15 minut. V 6. letih. Hodila je po pločniku. Videla sem jo že od daleč. Ona mene ni. Skrivala sem se za tremi visokimi fanti. Njena glava je bila visoko dvignjena. Brada potisnjena naprej. Tako kaže svojo aroganco, moč. Obraz se ji je vse bolj mračil. Vedela sem, o čem razmišlja. »Ni je. Ne bo je. Takrat si jo videla zadnjič. Kako si sploh lahko upala, da bo. Nič ni večno.« Potem pa … Fantje so zavili s poti. Bili sva sami. Popolnoma sami. Na tistem mračnem pločniku. Osvetljevali so ga samo žarometri avtomobilskih luči. Ni skrivala sreče. Njen, sicer popolnoma bled obraz, je zažarel. Obarval se je na rdeče. Sklonila je glavo. Kot vedno. Skušala je prikriti nasmešek. Pa ni in ni šlo. Hodila je nasproti. Umaknila se je na levo. Sicer bi se zaleteli. Ne umikam se ji več. Hodim kot ona. Ponosno, z dvignjeno glavo. Na rokah je imela usnjene rokavice. Črne. Ona sicer ne nosi črnih oblačil. Bilo ji je tako nerodno, da je s kazalcem leve roke prebadala desno rokavico. Še vedno je gledala v tla. Na roki ji je počivala torba. V meni je vrela jeza, razočaranje, obup ... Spet tisti občutki. Če bi imela pri sebi kaj ostrega, bi zarezala. Sebe. Vedno bolj in bolj sem korakala v njeno smer. Samo rahlo bi jo odrinila. Se vanjo zaletela. Z ramo. Udarila sem v njeno torbo. Namerno. Knjige je nosila v njej. Zabolelo je. A ni bolel tako, kot boli tisto v meni. »Zaradi tebe sem spet »pižamar! Zaradi tvojega obnašanja!« bi najraje zakričala za njo. Pa nisem. Hodila sem naprej. Nisem se obračala. Lahko, da se je obrnila ona. Ne vem. Prekleto. Boš kdaj spregovorila z mano?