Škatla

S police sem potegnila škatlo. Od čevljev. Bila je čisto zaprašena. Razglednice. Pisma. Voščilnice. Je pisalo na njej. Borila sem se z njenim rumenim pokrovom. Naj ga dvignem. Raje ne. Postavila sem jo nazaj. Samo za par minut. Ponovno sem stegnila roko po njej. Napis, ki je simboliziral trgovino, je s pomočjo moje roke počasi potoval vse višje in višje. Obrnil se je na glavo in pristal zraven škatlice mojih ljudi. Na vrhu je počival bel list papirja. 2008–2011. Pod njim je ležala polna škatla misli, podpisov, želja, pozdravov, risbic … Previdno sem jih vzela iz nje. Z njimi sem ravnala kot s porcelanom. Razporedila sem jih po postelji. Vsaka slika je nosila svoje sporočilo. Morje, sonce, delfini, obalna mesteca, betonska mesta … so me popeljala v neskončno. Predstavljala sem si, kako z vsakim, ki je na drugi strani slike podpisan, uživam v teh krajih. Z vsakim počnem čisto nekaj drugega. Preštela sem jih. 32. V samo štirih letih. Pospravila sem jih nazaj. In zagledala zelen list papirja. Na njem je stala hiša, z rdečo streho. Okoli nje je bilo polno dreves. Iz dimnika se je valil dim. Na vrhu risbice je bil njegov podpis. Ko mi jo je dal, je imel šest let. »V taki hiši boš živela, ko boš velika.« Sedaj sem že velika. In še vedno ne vem, kaj želim. Hiše prav gotovo ne. Nadaljevala sem z ogledovanjem. Rojstnodnevne čestitke. 29 jih je bilo. Tulipani, marjetice, orhideje, vrtnice. Rože, ki jih sploh ne poznam. Bile so tako barvite, da sem za nekaj minut celo pozabila na ubijalsko razpoloženje. Počasi sem jih odpirala. Brala vsebino. V njih niso bila samo imena. Tudi naše vezi. Prijateljica, babica, dedek, mama, stric, oče, bratranec, dopisovalka, ljubezen, sošolka, kolegica, sodelavka … Ustavila sem se ob majhni rdeči voščilnici. Krasila sta jo dva morska prašička. Dobro vem, čigava je. Na spodnji strani je z njeno tipično pisavo pisalo 'vesela sem, da sem lahko tvoja prijateljica'. Preletela sem še ostale. Na nekaterih je pisalo 'ljubim te', spet na drugih 'radi te imamo'. Ostala sta mi še dva manjša kupčka. Pograbila sem večjega. Želje ob novem letu. Spet sem pristala pri prijateljih. Naj si vzamem čas za njih, da mi sam čas ne bo prej vzel njih. Zadnji kupček so bila njegova pisma. Dedkova. Zapisana v tujem jeziku. Tipkal jih je na pisalni stroj. Se na koncu vedno opravičeval za napake. Hkrati pa nikoli ni pozabil pripisati, da imata samo mene. Vse vezi položim nazaj v škatlo. Zaprem jo. In pospravim na najvišjo polico. Koliko časa bo spet stala tam?