Televizija

Pogledala sem na uro. Jutro. Počasi se je danilo. Na meni je še vedno počivala odeja. A ni bila tako težka, kot so bile tisti trenutek težke moje misli. Vstala sem. Odkorakala do rjavih vrat kopalnice. Samo do vrat. Zagledala sem se v njihove lesene vzorčke. Niti ena pot na njih ni bila dokončna. Vse so se končale. Nekje na polovici. Brcnila bi v njih, da bi se sesula. Pa sem se pred njimi samo obrnila. Zavila nazaj v sobo. Sredi nje razmišljala. Samo za pet minut. Postelja je spet postala moja najboljša prijateljica. Samo za pol ure. Zaspala sem. Za tri. Napaka. Bil je že dan. Ponovno sem pogledala na uro. 9.09. Sovražim ponavljajoče se številke na uri. Vedno je tako. 13.13, 14.14, 15.15 … V sekundi sem skočila pokonci. Vedela sem, kaj sledi. Stopnjevanje mojih negativnih čustev. Dlje ko poležavam, slabše je. Samo s kotičkom očesa sem pregledala oblačila. Ne da se mi. Odprla sem vrata sobe. Komaj zbrala toliko energije. Se bosa podala po stopnicah. Preskočila kuhinjo. Ne bom zajtrkovala. Zaslišala sem njen jezen glas. Mogoče sem slišala vsako tretjo, četrto besedo. »Bosa.« »Ledvice.« »Vnetje.« »Copati?« »Nogavice?« »Ne pižama.« »Trenirka?« Nisem odgovarjala. Pobrala sem se nazaj v sobo. Deaktivirala svoj profil na najbolj priljubljenem socialnem omrežju. Vsi me pustite pri miru. Jasno sporočilo?! Telefon naj odgovarja sam. Številka trenutno ni dosegljiva. Spet sem jokala. Solze so mi tekle kar same. Nisem jih ustavljala. Sesula sem se na posteljo. Zaslišala smeh iz humorističnih nanizank. Pristala sem na tisti črni podolgovati stvari s stotimi pisanimi gumbi. Obrnila sem glavo. Neka blondinka je razlagala o kosilu pri mami. Zgrabila sem ga, da bi jo ugasnila. Pa sem jo samo utišala. Na zaslonu se je prikazal prečrtan zvočnik. Ko bi tudi svoje razpoloženje lahko kdaj zamenjala samo s pritiskom na gum. Najraje bi v ta tanek LCD-zaslon naredila luknjo. Crknila bi. Skupaj z njo bi crknila še sama. Potem bi kupili novo televizijo. Tako. Ali še boljšo. In mene?