Oblekica

Spomnila sem se na punčko. Na postelji leži. Ni moja. Zadnje čase jo bolj redko pogledam. Lepa je. Zdi se mi, da je rekla, da jo je dobila. Da ji jo je dala. Ko je nekaj tednov preživela na psihiatriji. Tam so šivali. Pogledala sem svojo najljubšo igračko. Že štiri leta je v isti oblekici. V tisti, v kateri je bila tudi kupljena. Mogoče je čas za spremembo. Zadnjič sem pospravljala omaro. Materiala ne bo veliko. Vseeno se je našlo nekaj. Merila sem. Risala. Rezala. Razmišljala, kako ji bom vse skupaj spravila čez glavo. Šivala. Dobila je novo majčko. Rdečo z belimi pikicami. Zdela se mi je tako monotona. Vzela sem ostanek blaga. Ga obrnila na notranjo stran in ji prišila še rdeč žep. Bolje bo. Potrebuje še hlače. Te bodo rdeče. Brez pikic. Ogledujem jo. Obračam. Se čudim. Popolna je. Po dolgem času sem spet ponosna. Na nekaj, kar sem naredila popolnoma sama. Dobila sem novo idejo. Še vedno nisem vedela, kaj naj ji podarim. Novo leto se bliža. Ni mi do trgovin. Nakupovanja. Kupila bi, ker bi morala. Vem, da nič ne rabi. Vseeno. Torbica. Sama jo bom sešila. V tisti šivalni mrzlici in mračnemu razpoloženju se mi je zdel to resnično mogoč projekt. Beg pred realnostjo. Beg pred lastnim razpoloženjem. Imela sem jo že pred očmi. Iz omare sem potegnila kavbojke. Tako ali tako so mi prevelike. Zrezala sem jih. V rokah držim škarje. Z njimi režem blago. Ne lastnega telesa. Niti nisem pomislila na to. V tistih trenutkih sem spoznavala, da škarje služijo drugačnim namenom. Odložim jih. Spet šivam. Blago postaja vedno bolj podobno torbici. Še ročaje prišijem. Preveč je prazna. Obožuje mačke. Vzamem črno. Izrezljam obris mačke. Prišijem ga na torbico. Bolje. Ogledujem si jo. Tako kot prej igračko. Zajočem. Vem, da bo presrečna. Še naprej jočem. Nočem. Nočem. Nočem, da je to zadnje novoletno darilo, ki ga bo dobila od mene. Moram ozdraveti. Za njih?  ...