Oblekica

Spomnila sem se na punčko. Na postelji leži. Ni moja. Zadnje čase jo bolj redko pogledam. Lepa je. Zdi se mi, da je rekla, da jo je dobila. Da ji jo je dala. Ko je nekaj tednov preživela na psihiatriji. Tam so šivali. Pogledala sem svojo najljubšo igračko. Že štiri leta je v isti oblekici. V tisti, v kateri je bila tudi kupljena. Mogoče je čas za spremembo. Zadnjič sem pospravljala omaro. Materiala ne bo veliko. Vseeno se je našlo nekaj. Merila sem. Risala. Rezala. Razmišljala, kako ji bom vse skupaj spravila čez glavo. Šivala. Dobila je novo majčko. Rdečo z belimi pikicami. Zdela se mi je tako monotona. Vzela sem ostanek blaga. Ga obrnila na notranjo stran in ji prišila še rdeč žep. Bolje bo. Potrebuje še hlače. Te bodo rdeče. Brez pikic. Ogledujem jo. Obračam. Se čudim. Popolna je. Po dolgem času sem spet ponosna. Na nekaj, kar sem naredila popolnoma sama. Dobila sem novo idejo. Še vedno nisem vedela, kaj naj ji podarim. Novo leto se bliža. Ni mi do trgovin. Nakupovanja. Kupila bi, ker bi morala. Vem, da nič ne rabi. Vseeno. Torbica. Sama jo bom sešila. V tisti šivalni mrzlici in mračnemu razpoloženju se mi je zdel to resnično mogoč projekt. Beg pred realnostjo. Beg pred lastnim razpoloženjem. Imela sem jo že pred očmi. Iz omare sem potegnila kavbojke. Tako ali tako so mi prevelike. Zrezala sem jih. V rokah držim škarje. Z njimi režem blago. Ne lastnega telesa. Niti nisem pomislila na to. V tistih trenutkih sem spoznavala, da škarje služijo drugačnim namenom. Odložim jih. Spet šivam. Blago postaja vedno bolj podobno torbici. Še ročaje prišijem. Preveč je prazna. Obožuje mačke. Vzamem črno. Izrezljam obris mačke. Prišijem ga na torbico. Bolje. Ogledujem si jo. Tako kot prej igračko. Zajočem. Vem, da bo presrečna. Še naprej jočem. Nočem. Nočem. Nočem, da je to zadnje novoletno darilo, ki ga bo dobila od mene. Moram ozdraveti. Za njih?  ...

Televizija

Pogledala sem na uro. Jutro. Počasi se je danilo. Na meni je še vedno počivala odeja. A ni bila tako težka, kot so bile tisti trenutek težke moje misli. Vstala sem. Odkorakala do rjavih vrat kopalnice. Samo do vrat. Zagledala sem se v njihove lesene vzorčke. Niti ena pot na njih ni bila dokončna. Vse so se končale. Nekje na polovici. Brcnila bi v njih, da bi se sesula. Pa sem se pred njimi samo obrnila. Zavila nazaj v sobo. Sredi nje razmišljala. Samo za pet minut. Postelja je spet postala moja najboljša prijateljica. Samo za pol ure. Zaspala sem. Za tri. Napaka. Bil je že dan. Ponovno sem pogledala na uro. 9.09. Sovražim ponavljajoče se številke na uri. Vedno je tako. 13.13, 14.14, 15.15 … V sekundi sem skočila pokonci. Vedela sem, kaj sledi. Stopnjevanje mojih negativnih čustev. Dlje ko poležavam, slabše je. Samo s kotičkom očesa sem pregledala oblačila. Ne da se mi. Odprla sem vrata sobe. Komaj zbrala toliko energije. Se bosa podala po stopnicah. Preskočila kuhinjo. Ne bom zajtrkovala. Zaslišala sem njen jezen glas. Mogoče sem slišala vsako tretjo, četrto besedo. »Bosa.« »Ledvice.« »Vnetje.« »Copati?« »Nogavice?« »Ne pižama.« »Trenirka?« Nisem odgovarjala. Pobrala sem se nazaj v sobo. Deaktivirala svoj profil na najbolj priljubljenem socialnem omrežju. Vsi me pustite pri miru. Jasno sporočilo?! Telefon naj odgovarja sam. Številka trenutno ni dosegljiva. Spet sem jokala. Solze so mi tekle kar same. Nisem jih ustavljala. Sesula sem se na posteljo. Zaslišala smeh iz humorističnih nanizank. Pristala sem na tisti črni podolgovati stvari s stotimi pisanimi gumbi. Obrnila sem glavo. Neka blondinka je razlagala o kosilu pri mami. Zgrabila sem ga, da bi jo ugasnila. Pa sem jo samo utišala. Na zaslonu se je prikazal prečrtan zvočnik. Ko bi tudi svoje razpoloženje lahko kdaj zamenjala samo s pritiskom na gum. Najraje bi v ta tanek LCD-zaslon naredila luknjo. Crknila bi. Skupaj z njo bi crknila še sama. Potem bi kupili novo televizijo. Tako. Ali še boljšo. In mene?

Škatla

S police sem potegnila škatlo. Od čevljev. Bila je čisto zaprašena. Razglednice. Pisma. Voščilnice. Je pisalo na njej. Borila sem se z njenim rumenim pokrovom. Naj ga dvignem. Raje ne. Postavila sem jo nazaj. Samo za par minut. Ponovno sem stegnila roko po njej. Napis, ki je simboliziral trgovino, je s pomočjo moje roke počasi potoval vse višje in višje. Obrnil se je na glavo in pristal zraven škatlice mojih ljudi. Na vrhu je počival bel list papirja. 2008–2011. Pod njim je ležala polna škatla misli, podpisov, želja, pozdravov, risbic … Previdno sem jih vzela iz nje. Z njimi sem ravnala kot s porcelanom. Razporedila sem jih po postelji. Vsaka slika je nosila svoje sporočilo. Morje, sonce, delfini, obalna mesteca, betonska mesta … so me popeljala v neskončno. Predstavljala sem si, kako z vsakim, ki je na drugi strani slike podpisan, uživam v teh krajih. Z vsakim počnem čisto nekaj drugega. Preštela sem jih. 32. V samo štirih letih. Pospravila sem jih nazaj. In zagledala zelen list papirja. Na njem je stala hiša, z rdečo streho. Okoli nje je bilo polno dreves. Iz dimnika se je valil dim. Na vrhu risbice je bil njegov podpis. Ko mi jo je dal, je imel šest let. »V taki hiši boš živela, ko boš velika.« Sedaj sem že velika. In še vedno ne vem, kaj želim. Hiše prav gotovo ne. Nadaljevala sem z ogledovanjem. Rojstnodnevne čestitke. 29 jih je bilo. Tulipani, marjetice, orhideje, vrtnice. Rože, ki jih sploh ne poznam. Bile so tako barvite, da sem za nekaj minut celo pozabila na ubijalsko razpoloženje. Počasi sem jih odpirala. Brala vsebino. V njih niso bila samo imena. Tudi naše vezi. Prijateljica, babica, dedek, mama, stric, oče, bratranec, dopisovalka, ljubezen, sošolka, kolegica, sodelavka … Ustavila sem se ob majhni rdeči voščilnici. Krasila sta jo dva morska prašička. Dobro vem, čigava je. Na spodnji strani je z njeno tipično pisavo pisalo 'vesela sem, da sem lahko tvoja prijateljica'. Preletela sem še ostale. Na nekaterih je pisalo 'ljubim te', spet na drugih 'radi te imamo'. Ostala sta mi še dva manjša kupčka. Pograbila sem večjega. Želje ob novem letu. Spet sem pristala pri prijateljih. Naj si vzamem čas za njih, da mi sam čas ne bo prej vzel njih. Zadnji kupček so bila njegova pisma. Dedkova. Zapisana v tujem jeziku. Tipkal jih je na pisalni stroj. Se na koncu vedno opravičeval za napake. Hkrati pa nikoli ni pozabil pripisati, da imata samo mene. Vse vezi položim nazaj v škatlo. Zaprem jo. In pospravim na najvišjo polico. Koliko časa bo spet stala tam?

Torba

Bil je torek. 18. 12. Spet tisti torek, ko sem se na ulici srečala z njo. Mesec dni je že nisem videla. Ona mene tudi ne. Verjetno se je v teh mesecih že navadila. Na srečanja. Pričakuje me. Na tistem mestu. Poznam jo. Dobro sem jo uspela spoznati. Čeprav sem se z njo pogovarjala vsega skupaj 15 minut. V 6. letih. Hodila je po pločniku. Videla sem jo že od daleč. Ona mene ni. Skrivala sem se za tremi visokimi fanti. Njena glava je bila visoko dvignjena. Brada potisnjena naprej. Tako kaže svojo aroganco, moč. Obraz se ji je vse bolj mračil. Vedela sem, o čem razmišlja. »Ni je. Ne bo je. Takrat si jo videla zadnjič. Kako si sploh lahko upala, da bo. Nič ni večno.« Potem pa … Fantje so zavili s poti. Bili sva sami. Popolnoma sami. Na tistem mračnem pločniku. Osvetljevali so ga samo žarometri avtomobilskih luči. Ni skrivala sreče. Njen, sicer popolnoma bled obraz, je zažarel. Obarval se je na rdeče. Sklonila je glavo. Kot vedno. Skušala je prikriti nasmešek. Pa ni in ni šlo. Hodila je nasproti. Umaknila se je na levo. Sicer bi se zaleteli. Ne umikam se ji več. Hodim kot ona. Ponosno, z dvignjeno glavo. Na rokah je imela usnjene rokavice. Črne. Ona sicer ne nosi črnih oblačil. Bilo ji je tako nerodno, da je s kazalcem leve roke prebadala desno rokavico. Še vedno je gledala v tla. Na roki ji je počivala torba. V meni je vrela jeza, razočaranje, obup ... Spet tisti občutki. Če bi imela pri sebi kaj ostrega, bi zarezala. Sebe. Vedno bolj in bolj sem korakala v njeno smer. Samo rahlo bi jo odrinila. Se vanjo zaletela. Z ramo. Udarila sem v njeno torbo. Namerno. Knjige je nosila v njej. Zabolelo je. A ni bolel tako, kot boli tisto v meni. »Zaradi tebe sem spet »pižamar! Zaradi tvojega obnašanja!« bi najraje zakričala za njo. Pa nisem. Hodila sem naprej. Nisem se obračala. Lahko, da se je obrnila ona. Ne vem. Prekleto. Boš kdaj spregovorila z mano?

Gugalnica

Vedno sem rada zahajala tja. Kot otrok. Zaradi igral. Na tisti velik travnik. Nekoč smučišče. Z njim, seveda. Bil mi je kot brat. Pa saj mi je še vedno. Stala so v bližini tiste gorenjske ustanove, v katero bom verjetno nekoč vstopila tudi sama. Podila sva se po travniku. Plezala po tisti železni lokomotivi, vrveh. Gugalnica za dva je bila vedno glavna atrakcija. Tisti, ki so naju pripeljali, so pili kavo v gostilni zraven. Včasih smo se povzpeli tudi na hrib. Tisto še danes priljubljeno izletniško točko. S cerkvico Sv. Petra na vrhu. On je vedno opazoval ljudi, ki so sami hodili mimo. Nekateri so se mu zdeli tako čudni. Drugačni od naju. Pa v resnici niso bili. Zagledal jih je že na daleč. Mi prišepnil: »Pižamarji!« Pogledala sem ga. Resno. In razmišljala, kje imajo pižame. Bala sem se jih. Njemu pa se je vse skupaj zdelo tako smešno. Povzpela sva se nazaj na lokomotivo. On je bil strojevodja, jaz njegova potnica. Od tega je minilo že 18 let in še vedno sem potnica. Potnica v igri svojih čustev, saj oni prevzemajo mesto strojevodje. Ogledoval si je moj zmeden obraz. Se usedel zraven. Lokomotiva bo naprej peljala sama. Brez cilja. Tako, kot se danes pelje naprej moje življenje. Brez cilja. »Tam je norišnica,« iztegne kazalec. Prikimam. »Tam so pižamarji. Nikamor ne smejo. Vedno so samo v pižamah. Včasih pobegnejo.« Nepremično gledam tisto veliko stavbo. »Veš pri nas imamo še večjo. Imenuje se NLP. Vedno se peljem mimo. Nasproti našega bloka je. Ko boš pri nas, ti jo bom pokazal.« Tudi sama sem postala »pižamar«. Tega kot otrok na igralih še nisem vedela. Tudi on ne ve, da je njegova potnica postala del njih. Skoči z lokomotive. »Pridi na gugalnico.« Še vedno sedim na gugalnici. Gugalnici življenja. Vsak trenutek se lahko zaguga v napačno smer. Vsako sekundo se lahko spustim in padem z nje. Pa bom?