Samokotrola

Hitela sem na železniško postajo. Koraki so bili tako dolgi. Zdelo se je, kot da bežim pred samo seboj. Pogledala sem, kdaj odpelje vlak. Zgodnja sem še. Misli so mi uhajale k tistemu, na katerega nisem nameravala. Zadihala sem in pogledala tiktakajočo se uro. Tako hitro se je premikala, kot moje misli v trenutkih depresije in tesnobe. Vrgla sem oko na klopco. Vse so bile prazne. Kar naenkrat pa so ljudje začeli posedati na njih. Ostali mi je še zadnja. Igrala sem se s štiriperesno deteljico, ki mi jo je podarila. V upanju na boljšo prihodnost, srečo, življenje. Brskala sem po škatlici z zdravili. Ne smem jih prekoračiti. Oranžna podolgovata, predalčkasta zadevica z napisanimi dnevi je zrla vame. S seboj sem jih vzela samo toliko, kot jih potrebujem. Zaprla sem jo. Do večera bom pač morala počakati. Vlak. Tisti prvi bo pravi. Zrla sem skozi okno kupeja. Prvič se mi je narava zdela tako blazno lepa. V daljavi je visoko v nebo zrla smreka. Mogočna in veličastna. Njene veje so bile dvignjene. Bom tudi jaz kdaj taka. Nato sem jo zagledala na kavču. Po telefonu mi je delovala čisto drugače. Kot da me ni vesela. Kot da ne znava kazati čustev in veselja ob ponovnem snidenju. Prekleto, saj je moja mama!! Zaničljivo in sovražno je odgovorila, naj postavim tja. Nisem je upala pogledati. S sklonjeno glavo, nekako tako, kot je sklonjena tudi smreka v najhujših viharjih in snegu, sem odcepetala v sobo. Prva stvar, ki sem jo zagledala v sobi, so bile škarje. Namig. Ne! Naj bo tak začetek novega leta?! Ne! Bruhnila sem v jok, kot že ničtolikokrat. Namesto plišaste igračke, še vedno se je skrivala v torbi, sem pograbila pižamo. Bila je dobra tolažnica v trenutkih krize. Dušilo me je in stiskalo. Saj imam med zdravilo še rezervo. Preračunavala sem grame zdravila in razmišljala, da bi naredila tako kot zadnjič. Potem bi zjutraj vstala in se zgrudila v kopalnici. Bila bi popolnoma omotična. Tako bi imela izgovor, da dan preživim v postelji. Ne. Toliko samokontrole še imam.