Radovna

Letos mi je prvo kolesarsko turo v Radovno uspelo narediti že kake 3 tedne prej kot lani in dva mesece prej kot predlani.

Smola

Vedno znova in znova sem se izgovarjala na antidepresive, potem pa mi je lekarnarka rekla, naj le obiščem zdravnika. Pred kakim  mesecem. Pa sem šla in dobila napotnico za kolonoskopijo in ultrazvok. Izvidi so pokazali steatozo jeter, hud meteorizem in vnet dvanajstnik. Nova - trojna zdravila, ja dvojne že imam za svojo depresijo - in stroga dieta. Nekako sem se pomirila, sprijaznila z dieto, ko sem staknila virusno pljučnico in v slabih dveh dneh okužila vse in vsakogar, ki mi je bil blizu. Potem pa nekaj najhujšega. Začel me je bolet zob. Tako močno, da sem se odpravila na Metelkovo, v nočno dežurno ambulanto. Nimam predsodkov, a dežurni je bil nek `slovenski` zobar, ki me je poslal domov, češ da ne more ničesar narediti in naj si bolečino lajšam z analgetiki. Jemala sem analgin, ga grela, mazala s propolisom - tako so mi svetovali v lekarni, ko pa sem se zjutraj zbudila, je bilo lice večje kot pomaranča. Odpravila sem se na Vič - brez komplikacij mi je prerezala dlesen, napisala antibiotik in bolniško. Sedaj moram do nadaljnjega menjavati trakce. Oteklina počasi izginja, a je še vedno prisotna. Vsaj slabše ni, je rekla moja zobozdravnica. V slabem mesecu me je doletelo vse, manjka samo, da si še kaj polomim.

Samokotrola

Hitela sem na železniško postajo. Koraki so bili tako dolgi. Zdelo se je, kot da bežim pred samo seboj. Pogledala sem, kdaj odpelje vlak. Zgodnja sem še. Misli so mi uhajale k tistemu, na katerega nisem nameravala. Zadihala sem in pogledala tiktakajočo se uro. Tako hitro se je premikala, kot moje misli v trenutkih depresije in tesnobe. Vrgla sem oko na klopco. Vse so bile prazne. Kar naenkrat pa so ljudje začeli posedati na njih. Ostali mi je še zadnja. Igrala sem se s štiriperesno deteljico, ki mi jo je podarila. V upanju na boljšo prihodnost, srečo, življenje. Brskala sem po škatlici z zdravili. Ne smem jih prekoračiti. Oranžna podolgovata, predalčkasta zadevica z napisanimi dnevi je zrla vame. S seboj sem jih vzela samo toliko, kot jih potrebujem. Zaprla sem jo. Do večera bom pač morala počakati. Vlak. Tisti prvi bo pravi. Zrla sem skozi okno kupeja. Prvič se mi je narava zdela tako blazno lepa. V daljavi je visoko v nebo zrla smreka. Mogočna in veličastna. Njene veje so bile dvignjene. Bom tudi jaz kdaj taka. Nato sem jo zagledala na kavču. Po telefonu mi je delovala čisto drugače. Kot da me ni vesela. Kot da ne znava kazati čustev in veselja ob ponovnem snidenju. Prekleto, saj je moja mama!! Zaničljivo in sovražno je odgovorila, naj postavim tja. Nisem je upala pogledati. S sklonjeno glavo, nekako tako, kot je sklonjena tudi smreka v najhujših viharjih in snegu, sem odcepetala v sobo. Prva stvar, ki sem jo zagledala v sobi, so bile škarje. Namig. Ne! Naj bo tak začetek novega leta?! Ne! Bruhnila sem v jok, kot že ničtolikokrat. Namesto plišaste igračke, še vedno se je skrivala v torbi, sem pograbila pižamo. Bila je dobra tolažnica v trenutkih krize. Dušilo me je in stiskalo. Saj imam med zdravilo še rezervo. Preračunavala sem grame zdravila in razmišljala, da bi naredila tako kot zadnjič. Potem bi zjutraj vstala in se zgrudila v kopalnici. Bila bi popolnoma omotična. Tako bi imela izgovor, da dan preživim v postelji. Ne. Toliko samokontrole še imam. 

SREČNO 2014!

Ljubljana

Včeraj sva si privoščili potep z ladjico po Ljubljanici. Darilo za Miklavža. Neprecenljiv "vodni" pogled na okrašeno Ljubljano. Že v nedeljo sva lovile zadnje minute odprtja Baumaxa za novo jelko, stara je bila absolutno premajhna. Uspelo nama je, skupaj z jaslimi, a kaj, ko je v njih še vsiljivec. 

Ustvarjanje

Mačka

Že dolgo nisem ničesar šivala. Nazadnje dve torbici, ampak že pozimi. Idejo za tole mi je dala Anja. Hvala. :)

Leta

Nevede so se spet odprle stare rane. Komaj so se zacalile. Ali pa sem samo tako mislila. Včeraj sem brala njeno sporočilo. V meni so se ponovno kopičila čustva jeze, razočaranja, prizadetosti, predvsem pa gnusa. Če bi bila tisti trenutek kje v bližini, bi z njo z največjim veseljem fizično obračunala. "Prasica. Za vse to boš še plačala," mi je rojilo po glavi, ko sem z roko udarjala ob mizo. Šest let mi je parala živce in grenila življenje. Saj sem se očitno tudi pustila. Kaj, ko pa sem v določenih situacijah tako krhka in tenkočutna, pravijo mnogi. Njene izmišljene govorice so mnoge prijatelje naredile sovražnike. Pred sabo imam še vedno njen obraz prijaznosti. Zaigrane? Resnične? Njeno roko pomoči. Njeno prepričevanje, da pomoč rabim. Seveda sem jo zaradi slabe vesti tudi sprejela. Potem pa se je čez noč spremenila. Ponovno preberem sporočilo. Zaradi njenih govoric spet izgubljam nekoga, ki ga imam rada. No ja, iskreno ... saj mi niti ni bilo toliko do nje, kot do njenih dveh enkratnih 'mrcin', kot jih imenuje sama. Ker pa sta sodelavki, ja, ta prasica, se je prelevila že v dobrodelnega človeka, bi trpelo njuno delo, če bi slučajno izvedela, da se poznamo. Ah ja, tako je sedaj v nezavidljivem položaju. Težko se me 'znebi', saj nima srca, po drugi strani pa jo je strah, da za to kdaj izve ona. Že leta čakam, da se ji vse skupaj maščuje, pa še vedno nisem dočakala tega dneva. A jaz pravim, na stara leta. Ko bo SAMA vegeitrala v domu za upokojence. Družine nima, prijateljev nima. Do ljudi se ne zna obnašati. Svoj živalski svet bo izgubila. Takrat jo bom z veseljem obiskala in ji rekla: "Vidiš, V., vse se vrača vse se plača, o tem sem ti pisala pred 30. leti!"

Rokopisi

Listala sem po dnevniku za brezposelne, ki sem ga dobila že marca na zavodu. Jah, dva meseca po diplomi, takoj po tem, ko sem se vrnila iz tiste posebne bolnišnice. Do maja sem še bolj spala s pošiljanjem ponudb, potem pa sem začela. Do danes sem jih poslala že okoli štirideset. Ponavadi ni odgovora, spet drugič se nekateri vljudnostno spominjo, da bodo shranili moj kontakt. In ga verjetno nikoli ne uporabili. V času študija je bilo vedno govora o inštitutu. Pa sem se rodila malo prepozno. V trenutkih recesije in krize niso potrebovali novih sodelavcev. Tako je obljuba moje mentorice (mesto na SAZU-ju bo vaše) ostala samo izrečena. Včeraj pa sem dobila prav poseben mail. Da iščejo diplomanta, kmečkega porekla (ne vem, se je tale doktor hecal ali misli resno), ki bi sodeloval z njim na inštitutu. Lotili bi se rokopisov iz 18. in začetka 19. stoletja. Najprej bi prepisovali izvrnik, če bi se dobila dobra ekipa, pa bi z delom nadaljevali, tudi na prevajalski, glasoslovni, oblikovni, skaladenjski ravni. Torej, nekaj takega kot smo počeli že na faksu. Seveda sem se prijavila, posredniku, saj so njega prosili naj poišče kandidata. Prijazno mi je odgovorila, naj se v sredo oglasim na razgovoru. Danes sem izvedela, da se je nek kandidat, iskreno povedano, mi gre na živce, že od študija dalje ... aaaaaaaaaaa .... prijavil neposredno organizatorju tega projekta na inštitut. Sedaj lahko samo še vsak dan prosim, da sem jaz odreagirala pravilno, ko sem pisala posredniku. Saj je bil ta zadolžen za zbiranje. Do srede torej lahko pričakujem še kako pošto: "Žal mi je, a je doktor že dobil kandidata." Ali pa upam, da bodo vseeno izbrali mene. Držite pesti!