Mačka

Že dolgo nisem ničesar šivala. Nazadnje dve torbici, ampak že pozimi. Idejo za tole mi je dala Anja. Hvala. :)

Leta

Nevede so se spet odprle stare rane. Komaj so se zacalile. Ali pa sem samo tako mislila. Včeraj sem brala njeno sporočilo. V meni so se ponovno kopičila čustva jeze, razočaranja, prizadetosti, predvsem pa gnusa. Če bi bila tisti trenutek kje v bližini, bi z njo z največjim veseljem fizično obračunala. "Prasica. Za vse to boš še plačala," mi je rojilo po glavi, ko sem z roko udarjala ob mizo. Šest let mi je parala živce in grenila življenje. Saj sem se očitno tudi pustila. Kaj, ko pa sem v določenih situacijah tako krhka in tenkočutna, pravijo mnogi. Njene izmišljene govorice so mnoge prijatelje naredile sovražnike. Pred sabo imam še vedno njen obraz prijaznosti. Zaigrane? Resnične? Njeno roko pomoči. Njeno prepričevanje, da pomoč rabim. Seveda sem jo zaradi slabe vesti tudi sprejela. Potem pa se je čez noč spremenila. Ponovno preberem sporočilo. Zaradi njenih govoric spet izgubljam nekoga, ki ga imam rada. No ja, iskreno ... saj mi niti ni bilo toliko do nje, kot do njenih dveh enkratnih 'mrcin', kot jih imenuje sama. Ker pa sta sodelavki, ja, ta prasica, se je prelevila že v dobrodelnega človeka, bi trpelo njuno delo, če bi slučajno izvedela, da se poznamo. Ah ja, tako je sedaj v nezavidljivem položaju. Težko se me 'znebi', saj nima srca, po drugi strani pa jo je strah, da za to kdaj izve ona. Že leta čakam, da se ji vse skupaj maščuje, pa še vedno nisem dočakala tega dneva. A jaz pravim, na stara leta. Ko bo SAMA vegeitrala v domu za upokojence. Družine nima, prijateljev nima. Do ljudi se ne zna obnašati. Svoj živalski svet bo izgubila. Takrat jo bom z veseljem obiskala in ji rekla: "Vidiš, V., vse se vrača vse se plača, o tem sem ti pisala pred 30. leti!"

Rokopisi

Listala sem po dnevniku za brezposelne, ki sem ga dobila že marca na zavodu. Jah, dva meseca po diplomi, takoj po tem, ko sem se vrnila iz tiste posebne bolnišnice. Do maja sem še bolj spala s pošiljanjem ponudb, potem pa sem začela. Do danes sem jih poslala že okoli štirideset. Ponavadi ni odgovora, spet drugič se nekateri vljudnostno spominjo, da bodo shranili moj kontakt. In ga verjetno nikoli ne uporabili. V času študija je bilo vedno govora o inštitutu. Pa sem se rodila malo prepozno. V trenutkih recesije in krize niso potrebovali novih sodelavcev. Tako je obljuba moje mentorice (mesto na SAZU-ju bo vaše) ostala samo izrečena. Včeraj pa sem dobila prav poseben mail. Da iščejo diplomanta, kmečkega porekla (ne vem, se je tale doktor hecal ali misli resno), ki bi sodeloval z njim na inštitutu. Lotili bi se rokopisov iz 18. in začetka 19. stoletja. Najprej bi prepisovali izvrnik, če bi se dobila dobra ekipa, pa bi z delom nadaljevali, tudi na prevajalski, glasoslovni, oblikovni, skaladenjski ravni. Torej, nekaj takega kot smo počeli že na faksu. Seveda sem se prijavila, posredniku, saj so njega prosili naj poišče kandidata. Prijazno mi je odgovorila, naj se v sredo oglasim na razgovoru. Danes sem izvedela, da se je nek kandidat, iskreno povedano, mi gre na živce, že od študija dalje ... aaaaaaaaaaa .... prijavil neposredno organizatorju tega projekta na inštitut. Sedaj lahko samo še vsak dan prosim, da sem jaz odreagirala pravilno, ko sem pisala posredniku. Saj je bil ta zadolžen za zbiranje. Do srede torej lahko pričakujem še kako pošto: "Žal mi je, a je doktor že dobil kandidata." Ali pa upam, da bodo vseeno izbrali mene. Držite pesti!

Vihar

Vihar mojo notranjost ruje,

srce neizmerno žalost kuje. 

Tam v daljavi čutim optimizem,

ki se vse bolj preveša v pesimizem.

Glej, kako okolica igra,

pa niti tvojih občutkov ne pozna.

Smeje se najmanjši hibi,

uživa v sončnih hribih.

Stopi tja na sončno stran,

pozabi svoj bivši stan 

in žalosti bo manj.

Veselje naj riše ti nasmeh,

srce naj srečo kuje,

življenje naj skrivnosti stopnjuje.