Terme Olimia

Grad Podčetrtek

Hlev v Podčetrtku

Notranjost gradu

WC v gradu

Cerkev Sv. Lovrenca v Podčetrtku

Hotel s paglavci

Olimje

Samostan s čokoladnico

Wellnes Orhidelia

Uživanja je konec. Slike povedo vse. :)

Počitnice

Jutri se končno odpravljam na počitnice. Sicer samo na drugi konec Slovenije, a vseeno. Ponovno se bom poslužila potovanja z vlakom. Najcenejše, najbolj udobno (lahko se razkomotiš čez 4 sedeže) prevozno sredstvo. Malo bo prestopanj, pa kaj. Skupno se vseeno voziš manj kot pa npr. do slovenske obale. Nazadnje sem imela malo krajši oddih septembra v Umagu, od takrat naprej je bila suša. No ja, edino, če zraven prištejem še 50-dnevno, torej skoraj 8 tedensko zdravljenje v bolnišnici. Bilo je tudi neke vrste počitnice. Zastonj spanje, zastonj hrana, zastonj pogovori pa večerne zabave. Mogoče res. A vseeno ne bi šla nazaj tja. Upam, da nama bo vreme tokrat naklonjeno. Tele počitnice so bile prestavljene z marca na jutrišnji dan. Zaradi nepričakovane bolezni v družini. Takrat bi šli še v snegu, tokrat upam, da v prijetnem sončku. Bazeni, sprehodi, martinčkanje na sončku, kavica vse me že čaka tam.

Koper

Včeraj mi je le uspelo obiskati slovensko obalo. Prvič letos. Nekako nam nama ni zneslo iti v Portorož, zato sva ostali kar v Kopru. Sprehajanje bo morju je bilo nekaj nepozabnega. Ure in ure bi se lahko sprehajala ob njem, strmela vanj in se ga ne bi naveličala. Razburkano, kot je bilo, me je popeljalo daleč stran od realnega sveta, vsakodnevnih tegob in razmišljanj. Uspelo mu je dvigniti razpoloženje, ki je bilo zadnji teden bolj na psu. Sedela sem na skromnem pomolčku, na robu stopnic, ki vodijo v morje in strmela v visoke valove. Privabljalo me je v svoje okrilje, me popolnoma pomirilo. Seveda, nisem mogla mimi tega, da ne bi preverila njegovih stopinj. Hodila sem po robu obale, bila preveč pogumna in zalilo mi je superge. Pa mi je bilo tisti trenutek prav vseeno, saj sem se ukvarjala z njegovo temperaturo, ki niti ni bila tako mrzla. Še malo, pa bodo najbolj pogumni skočili vanj, če le ne bo burje. Preživela sem res lep dan, a taki dnevi se zadnje čase kar vrstijo in tako dvigujejo moje razpoloženje. Samo videti jih moram in znati čutiti, predvsem pa v njih uživati. 

Načrt

Sonce se me je končno usmililo in končno bom lahko uresničevala svoje načrte. Jutri se bova po vsej verjetnosti odpravili na Obalo in komaj že čakam pogled, zaenkrat res samo pogled, na morje. Morje mi je že od nekdaj neizmerno pri srcu. Saj vsi vemo, voda pomirja. Ura in ure bi lahko sedela ob njem in ne bi se ga naveličala. Jaz sem Gorenjka in gora sem se nekako že naveličala, čeprav sem včasih vztrajno trdila, da Gorenjske ne bi zamenjala. Ampak odraščamo in z leti spreminjamo mišljenja. Najino potovanje z vlakom, naj slovenske železnice dodajo še kak vlak za Koper ob bolj jutranji uri, se bo začelo že dopoldan. Imeli sva načrt, da greva do Portoroža, pa potem še nekaj opraviti v Koper, pa ne bo zneslo zaradi prepoznega vlaka iz Ljubljane. Tako se bova parkirali kar v Kopru, Portorož pa bo ostal za maja, ko nas bo sonce še bolj presenečalo in pripekalo.

Ponovno

Že od včeraj imam spet svoje dneve. Tiste ubijalske dneve depresije. Ne vem, zakaj. Pa tako dobro je že šlo. Spet padam in padam v globoko luknjo samega spanja, resigniranosti in brezdelja. Spet čutim željo po ostrih stvareh, stvareh samopoškodovanja. Groza. Začelo se je včeraj. Kar na enkrat. Stvari sem pripisovala luni. Ob luni me pač vedno vrže. Ne vem, ali luna še traja in se je zato vse skupaj zavleklo še v današnji dan. Danes bi samo spala. Spet smo pri spanju. Pa sem se le spravila pokonci. Še včeraj zvečer sem razmišljala, da bom šla v lekarno po svoje tabletke. Zjutraj sem  nase že navlekla kavbojke, pa sem se potem premislila, preoblekla v trenirko in obsedela na kavču pred televizijo. Ogledovala sem si vedno atraktivnega Mr. Beana. Kako dolgočasno, bi mnogi rekli. Meni ni bilo. Celo pritegnil me je s svojimi gestami. Imela sem načrte za danes. Razmišljala sem o doooolgem sprehodu in obešanju "listkov". Pa me je že minilo, ali se je v mene naselil strah. Verjetno slednje. Če bom vseeno izpolnila zadani cilj, vem, da se bom počutila bolje. Bomo videli. Včeraj sem obiskala psihiatrinjo. Vprašala me je po počutju in jaz sem se, seveda, pohvalila, da je bolje. Mnogo bolje. Da zjutraj vstanem, da sem aktivna itd. Po tistem pogovoru, na katerem niti nisem toliko sodelovala, pa se je moja aktivnost spremenila v pasivnost. Mogoče bom vse to vseeno pripisala luni, saj res lahko še traja.

Kosilo

Danes imam v glavi manjši cilj. Kosilo. Pride njena babica. Nismo se videli že tri mesece. Dolgo, dolgo sva odlašali in razmišljali, če bi šli ali ne. Vedno znova in znova sva se odpravljali, pa nikoli odpravili. Tako so minevali meseci in meseci in prišli smo do treh. Kar malo me je sram, a res je vedno prišlo nekaj vmes ali pa se nama ni dalo. Tipični človeški izgovori. Včeraj sem uresničila eno izmed želja - grad. Na gradu se je porodila ideja o kosilu. Pa še k njej ne bo treba, kar ona bo prišla. Nisem še kuhala za starejšega, zahtevnega gosta. Bomo videli, če mi bo uspelo.

Želje

Danes in v četrtek napovedujejo malo dopoldanskega sončka. Bomo videli, če je res. Želim si:

                                                          - martinčkanja v Tivoliju

- sprehoda na Rožnik

- sprehoda na Šmarno goro

- sprehoda na grad

- kolesarjenja

V sončnem vremenu. A na vse to bom morala še počakati, saj ga bo danes in ta teden za vse to premalo. 

Ljubljana

Radosti

Letos še kako drži pregovor 'zelen božič, bela velika noč'. Aprila smo že, zunaj pa še vedno vlada pravo decembrsko vreme. Celotna gorenjska pokrajina je zasnežena, temperature se še vedno držijo nekje okoli ničle. Sneg se meša z dežjem. Na vzhodu Slovenije spet vlada katastrofalno stanje - poplave. Naš konec je tokrat imel srečo z vremenom. Saj vode niso naraščale in pokrajina ostaja nepoplavljenja, samo snežno bela. Vsako jutro se zazrem skozi okno in sprašujem, kdaj bom dočakala pomlad. Podobno vreme, tudi z jutranjimi temperaturami pod ničlo, naj bi namreč trajalo vsaj še nekje do 12. aprila, če "Krtina" ne laže. Še vedno nisem odvrgla obremenjujočih se oblek in obutve. Bunda, včasih tud plašček, še vedno krasi moje telo, visoki škornji pa moje noge. Pogrešam lahkotne balerinke, pa superge za sprehode. Z njimi sem že probala 'racati' po hribu, a me je preveč zeblo v noge. Bunde niti še nisem poskušala odvržti, saj me v določenih trenutkih še v njej zebe. Še prejšnji teden sem se po Rožniku sprehajala s kapo, razmišljala pa sem tudi o rokavicah. Vreme mi letos resnično ni naklonjeno. Ona pravi, da jo takšno zunanje razpoloženje spominja na čase, ko je hodila k meni na EKI. Mene na srečo ne toliko, saj sem bila večino časa zaprta v tistem prijetno toplem prostorčku. Snega je bilo res ogromno, a ga zaradi drugih  problemov verjetno nisem niti dojemala, saj sem zaradi vsega zamudila večino zimskih radosti, v smislu sankanja, smučanja, kepanja, delanja sneženaka, metanja po snegu. Naslednje leto si bom mogoče želela take zime, pa je ne bo. Sedaj, v teh danih že boljših trenutkih, si želim samo pomladi in vsega tistega, kar pomlad prinaša. Želim si cvetočih travnikov, zelenih površin, pomladanskih, NE ZIMSKIH, sprehodov skozi Tivoli, grad. Želim si cvetočih dreves, pravega ptičjega petja, predvsem pa toplih sončnih žarkov, ki bi spodbujali mojo notranjost. Ta bi potem postajala spet vse bolj in bolj živahna, cvetoča in zlahka bi se zlila z zunanjo okolico. A očitno bom na vse skupaj morala še nekaj časa počakati. Mogoče pa mi bo potem bolj nakolnjeno vse skupaj v drugi polovici leta in se bodo pomladno-poletno-jesenske radosti zavlekle v naslednji januar.

Ona

Danes sem ponovo veliko razmišljala o njej. Čeprav počasi že brišem njeno podobo iz svoje glave. Podoživljala sem vse šestletne trenutke z njo. Bili so bolj kot ne slabi, tistih dobrih skoraj da ni. Vseeno jo na svoj poseben način še vedno pogrešam. Pogrešam njeno ponosno stopanje po hodniku. Njeno loputanje z vrati. Pa tudi njene neresnične govorice, ki so mi tolikokrat parali živce. Počasi ji odpuščam. Odpuščam vsa njena dejanja. Odpuščam ji vse besede. Če se ozrem nazaj, lahko ugotovim, da sem za to odpuščanje potrebovala kar nekaj časa. No ja, mesecev. Nekateri potrebujejo leta in leta, spet drugi ne odpustijo nikoli. Jaz sem. Iskreno in resnično sem. Potem me boste vprašali, pa zakaj. Moj odgovor je preprosta tišina. Ne vem, zakaj. Ker si zasluži, čeprav mnogi mislijo, da si ne. Mislim, da si. Vsaj zaradi nje. Mojega angela. Tudi njo na trenutek pogrešam. Umaknila se je. Še vedno je prisotna v mojem življenju, saj me kot angel ne more zapustit. A je nekje bolj stran. Tudi ona je izpolnila nalogo, saj se moje stanje izbolšuje in nisem, verjetno tudi kasneje ne bom, šla po njenih stopinjah. Mogoče je bila to njena naloga, da me obvaruje pred tistih najhujšim. Tistim, kar je storila ona sama še kot punca. Kdo bi vedel?! A glede na to, da je ne sanjem več, da je ne vidim več, niti slišim, lahko vzamem to kot njeno nalogo. Mogoče se je vnesla po tistem oddanem pismu. Kaj pa vem?! Mogoče sem ji morala samo odpreti staro rano, ki jo je 20 let tlačila in tlačila. Se slepila, izmikala. Kako je ob branju reagirala, ve samo ona. Zato ne vem, katera naloga je resnična in prava. Sanja se mi ne. Mogoče mi bo kdaj zaupala. Dolžna sem ji še obisk. Nazadnje sem bila tam avgusta. Ali še kasneje. Ne, nekje v začetku oktobra. Prižgala sem ji svečo, saj sem bila prepričana, da bom z njo dosegla notranji mir, nisem ga. Dosegam ga šele zdaj, po opravljenih nalogah. Sveča, ki jo bom nesla, bo samo zahvala za vse, kar je storila zame. Mogoče je včasih res na bolj krut način posegala v moje življenje, a tako je moralo biti. Očitno sem se morala navajati na kruto realnost današnjega sveta. Že od malih nog dalje. In ona. Ona sameva v veliki hiši. Ona utaplja svojo žalost z zapiranjem pred svetom. Ona trpi, ker nikomur več ne dovoli blizu. Ona je čisto sama. Ona trpi, ker se ne znajde v današnjem svetu. A vse to niso izgovori za njena dejanja. Ona je ona in vedno bo.