Koper

Včeraj mi je le uspelo obiskati slovensko obalo. Prvič letos. Nekako nam nama ni zneslo iti v Portorož, zato sva ostali kar v Kopru. Sprehajanje bo morju je bilo nekaj nepozabnega. Ure in ure bi se lahko sprehajala ob njem, strmela vanj in se ga ne bi naveličala. Razburkano, kot je bilo, me je popeljalo daleč stran od realnega sveta, vsakodnevnih tegob in razmišljanj. Uspelo mu je dvigniti razpoloženje, ki je bilo zadnji teden bolj na psu. Sedela sem na skromnem pomolčku, na robu stopnic, ki vodijo v morje in strmela v visoke valove. Privabljalo me je v svoje okrilje, me popolnoma pomirilo. Seveda, nisem mogla mimi tega, da ne bi preverila njegovih stopinj. Hodila sem po robu obale, bila preveč pogumna in zalilo mi je superge. Pa mi je bilo tisti trenutek prav vseeno, saj sem se ukvarjala z njegovo temperaturo, ki niti ni bila tako mrzla. Še malo, pa bodo najbolj pogumni skočili vanj, če le ne bo burje. Preživela sem res lep dan, a taki dnevi se zadnje čase kar vrstijo in tako dvigujejo moje razpoloženje. Samo videti jih moram in znati čutiti, predvsem pa v njih uživati.