Čakam ...

Čakam in čakam sonce in tople dneve, da:

• grem spet na Rožnik na najboljše orehove štruklje
• grem na Šmarno goro na ogromno presto in lep razgled
• grem v Maribor in Mariborsko Pohorje
• grem z njo na Bled
• grem v Portorož
• grem na ljubljanski grad na tortico

Čakala naj bi samo še do srede. 

Kemoterapija

 

Babica ta teden po težki operaciji, ko so ji odstranili vsa rodila in del črevesja, začenja še s kemoterapijo. Želim ji vse najboljše in upam, da jo bo dobro prenesla. Skupaj bomo zmogli.

Balkonski piknik

Včeraj sem vstala pretirano zadepresirana. Tako je ponavadi, kadar nimam v naprej narejenega dnevnega plana. Nisem vedela, kaj bom počela in to me ubija. Na urnik nisem dala niti vsakodnevnega sprehoda. Odšli sva v trgovino in se zagledali v čevapčiče. Obema so se cedila sline ob pogledu na škatlo polno svaljkastih zadev. Zgrabili sva jih. Padla je ideja o balkonskem pikniku. Peka teh na električni ponvi, na manj kot treh kvadratnih metrih prostora. Uspelo je. Čevapčiči so bili fenomenalni, vzdušje tudi, električna ponev je dobro služila. Dan sva zaključili s sprehodom okoli Koseškega bajerja. Človek si z domišljijo res lahko pričara lepe dneve.

Poceni lektoriranje

Zadnjič sem lektorirala neko diplomsko nalogo in se kot diplomirana slovenistka zgražala nad napakami in nepismenostjo kandidata. Na koncu je oddal tako diplomsko nalogo. Lektoriranje pač ni bilo obvezno in se je vmes premislil. Njegovo nalogo so brez problema sprejeli. Jaz bi jo zavrnila po celi črti. Vem, da postavljanje vejic predstavlja problem, tega ne zamerim nikomur, saj jih še sama ne znam čisto dobro postavljati, a da vejica stoji pred KI, pa ve že vsak otrok v osnovni šoli, razen če ne gre za sklop priredno-podrednega veznika. Ne vem, očitno sem že tako v svoji poklicni deformaciji, da me take stvari preveč vržejo s tira. Ljudje vseskozi tulijo, da je potrebno ohranjati čistost jezika, pa novinarji vse pogosteje uporabljajo take in drugačne poslovenjene spakedravščine. Lektor je po novem lahko že vsak, ki malo obvlada slovenski jezik, diplomirani slovenisti pa naj se, po domače povedano, jebemo, saj 4 leta, z absolventom vred 5, guljenja klopi, padanja na izpitih ni nič. Jah, avtomehanik lahko napačno privije gumo in povzroči nesrečo, a tudi nepravi lektor lahko naredi napako.

Ne, ubiti ali Ne ubiti! -- razlika je očitna in te lahko stane življenja.

Če kdo rabi poceni in kakovostno lektoriranje, naj piše na lektoriranje87@gmail.com!

Sprehod

Slike z meni ljubega sprehoda.

Brez problemov

Včeraj sem dvakrat obiskala Cacaota. Ob prvem obisku in prijetnem druženju sem razmišljala, kako se moje razpoloženje končno dviguje in prinaša tiste lepe pozitivne spremembe. Svet se mi ni zdel več tako črn in pesimističen, celo zatopila sem se v pogovor. Nisem razmišljala, kaj se bom z njo pogovarjala in kako dolgočasno mi bo, ko bo ona cel čas samo govorila. Nekaj sem povedala tudi sama. Taka nihanja so za depresijo pač običajna in lahko sem ponosna, da po novem trajaja samo kak teden. Pila sem tisto kava in razmišljala, da mi druženje z njo celo koristi, ko me je povprašala, kake probleme imam sedaj. Za nekaj sekund me je zmedla, resnično nisem vedela, kaj naj ji odgovorim, potem pa sem izstrelila: "Nobenih!" Z nasmehom na ustih me je pogledala in rekla: "Me veseli." Jaz pa sem se čudila svojemu odgovoru. Še nekaj časa sem brskala po svojih malih možganih in ugotovila, da sem povedala resnico. Ta trenutek res nimam nobenih in življenje je lahko čisto lepo. Spet sem brez radikalnih potez premagala novo tedensko krizo in napolnila svoje telo in misli s pozitivnim razpoloženjem. Tudi naslednjič mi lahko uspe.

Moji mali morski prašički

Lov za peteršiljem

Daj mi peteršilj

Mali in veliki pujs (mama in hčerka)

Pusti me, sem zaspana

Vrečka od čipsa vedno pride prav

Lahko

Zdi se mi, da sem spet na  začetku svoje poti in svojega premagovanja. Nič mi ne gre od rok, nič od misli, tistih pozitivnih. Vse je tako črno, nič belo. Nedolgo nazaj sem korakala v kurilnico samo po perilo in sproti razmišljala o ceveh in električnem podaljšku. Brez kakršnekoli slabe vest, pa sem, tako kot piše v mnogih knjigah, preusmerila misli in razmišljala, kako bom to perilo morala še polikati. Nadležne misli so kmalu minile in bruhnila sem v jok. Razmišljala, kaj bom počela in kako se mi spet nič ne bo dalo. Obležala sem na postelji, kot že ničtolikokrat in se ubadala z vprašanjem, kako naj vstanem. Končno sem zbrala dovolj moči, da sem odkorakal do kopalnice, vmes pa razmišljala še o drugem samodestruktivnem vedenju. A škarje so ostale tam, kjer morajo biti. Kaznovala sem bom na drug način tako, da ne bom jedla. Pa sem se tega kaznovanja kaj kmalu izognila. Skuhala sem kosila, pomlatila vse, kar je bilo na krožniku in se odločila, da je dovolj tega smiljenja samemu sebi. Zajahala bom kolo, se odpravila do mesta in naredila sprehod na grad, potem pa poravnala še tisti dolg v knjižnici. Ne morem? Ja, lahko!

Dež

V sredo sem spet padla v svoje depresivno razpoloženje in tiste begajoče se misli, ki jih včasih tako težko nadziram. Vse se mi je spet zdelo tako črno, nikjer na svetu, nikjer v mislih ni bilo niti kančka beline. Še sonce, ki je v četrtek tako močno božalo naše telo in zemljo, mi ni prineslo veselja. Včeraj sem po dolgem času spet neutolažljivo jokala. Nisem in nisem se mogla umirit. Bila je že ura jemanja tablet, zato sem segla po tisti rozasti okrogli stvari in jo vsa tresoča pogoltnila. Pa ni kaj preveč pomagalo. Imam srečo, da imajo še uspavalne učinke, vsaj tako mi je nedolgo nazaj rekla psihiatrinja, zato sem kaj kmalu spet v joku zaspala. Zjutraj sem se zbudila sesuta. Kot bi me povozil tvornjak ali kot bi imela mačka. Sklepam, nikoli ga še nisem, verjetno se mačkasti ljudje zjutraj počutijo podobno. Nekaj časa nisem mogla odpreti oči, pa sem zaradi obveznosti morala na hitro vstati. Babica me je gledala z odprtimi usti in spraševala, če sem samo zaspana ali je kaj narobe. Oboje, bi ji najraje odgovorila, pa je moj jezik ostal za zobmi. Komaj je prestala najtežjo operacijo, ne bi je rada vznemirjala še s svojimi problemi. Zato sem odgovorila samo z zaspanjem. Mogoče me bo popoldanski sprehod po dežju pomiril. Včasih so v mojem življenju dežne kapljice še kako dobrodošle, saj se poistovetim z njimi. Padajo in močijo tla, podobno kot v določenih trenutkih padam jaz. Enkrat bolj spet drugič manj. Potem se posušijo. Tudi moji padci postajajo vedno bolj oddaljeni. Kapljice se spremenijo v sonce, potem tudi moje življenje spet postane bolj sončno. Res je, da za vsakim dežjem posije sonce, tudi v mojem življenju.

Rojstni dan

Danes sem dopolnila 26 let.

VSE NAJBOLJŠE, ne?!

Kolesarjenje

Včeraj mi je uspelo na kolo. Prvič letos. Ponavadi sem to kolesarsko turo delala šele nekje junija ali bolj proti juliju. Lep, sončen, že skorajda vroč dan me je zvabil na kolo. Dolina reke Radovne je kot nalašč za kolesarjenje. Še predno sem zajahalo kolo sem si zastavila cilj - do kam bom šla. Pa sem ga kaj kmalu presegla. Noge me niso tako bolele, da ne bi mogla še nadaljevati. Zato sem si po preseženem cilju, zastavila  še en cilj. Do mlina. Pa sem tudi tega presegla. Kolesarila sem do tja, kot vedno kolesarim poleti. Mislila sem narediti krog, pa sem se vrnila po isti poti. Zakaj?! Lajal je pes. Pa sem se nekoliko prestrašila, vem, da se mnogi ne bi, a jaz sem se. Zadnjič je stric pohajkoval po Kumu, tam ga je ugriznil nek nemški ovčar. Dobil je šive. Spuščenih psov sem se bala že od nekdaj, zdaj se jih bojim še bolj. Radovna me je napolnila z energijo in optimizmov, naj bo takih kolesarskih dnevov še pred poletjem čim več, a bo težko. Za jutri že napovedujejo slabše vreme.