nedelja, 27. januar 2013

Stol

Nisem jezna. Besna sem nanjo. Če bi bila tapiciran stol, na katerem sedimo med terapijami, bi še z večjim veseljem sedela na njem. Potem bi ga prijela. Z vso silo, jezo, sovraštvom, razočaranjem, bolečino ... bi ga vrgla skozi zaprto okno. Razbila bi se šipa. In on bi med letenjem skozi pravokotno stvar občutil bolečino rezanja. Pristal bi v snegu. Vsaj ta del bi mu bil prizanesen. Skočila bi za njim. Prijela za zgornji del. V tem primeru naslonjalo. Lahko bi predstavljal njeno glavo. In ga porinila v sneg. Začutila bi olajšanje. Vsa negativna čustva bi splanela. Pustila bi ga tam. S svojimi mislimi. Ko bi zmogel, bi se pobral še on. Počasi. Tako, kot se moram pobirati tudi jaz. Počasi. Ko se bom lahko. Pa ni. Ni stol. Živo bitje je. Ki ta trenutek hinavsko uživa v svoji veličini materialnega bogastva. Tepeta pred sabo vse, kar vidi in sliši. Ne ozira se na čustva in življenja drugih. Vse ji je igra. Igra, ki jo neizmerno zabava. Verjetno že bere. Lahko si predstavljam, kako nori od jeze. V glavi si izdeluje razno razne načrte. Razmišlja, v kaki luči me bo prikazala. Ne prenaša, da ji je nekdo končno povedal resnico. Tokrat z lahko začutim njeno sovraštvo do mene in nje. Bila sem tako prekleto naivna, da sem verjela. Verjela v njeno odpuščanje. Tega ne pozna. Nikoli ga ni poznala. Zato niti ne vem, če zna. Pa kaj. Ta trenutek mi je resnično vseeno. Ni več pomembno, kaj zna in kaj ne. Ni več pomembno, kdo je. Niti ni pomembno, kje je. Te dni se spreminjajo samo moja čustva. Pomembna sem samo jaz. Pomembno je, kaj znam jaz in kaj ne. Pomembno je, kdo pravzaprav sem jaz. Pomembno je, kje pravzaprav sem. Ob izročitvi sem čutila tesnobo, živčnosti, napetost. Značilne znake anksioznosti. Sedaj tega ne čutim več. V meni sta samo še bolečina in jeza, ki se borita z olajšanjem. Ni prisotno veliki meri. Z dnevi, mogoče meseci, pa bo premagalo čustva moje bipolarnosti. Tega nisem naredila samo zase. Za njo in njo. Osebo, ki je že dolgo ni več med nami. Žrtvovala je svoje življenje, da bi v prihodnosti lahko rešila mene. Ji bom kdaj znala biti hvaležna?

nedelja, 20. januar 2013

Bes

Sovražni občutki rastejo v meni. Jeza se spreminja v bes. Ne rečem nič. Samo tiho opazujem sklenjen krog ljudi. Vsi nosijo podobne probleme. Vsak je na svoj način hud. Tako težko rešljiv. Boleč. Poslušam jih. Obdajo me različni občutki. A še vedno prevladuje jeza. Umaknila bi se stran. V samoto. V sobo. Ta trenutek mi resnično ni do njih. Njihove družbe. Njihovih besed. Majhna ženska, ki vodi terapijo našega kroga, me pogleda. Očitno ve, s čim se spopadam. Vpraša me po občutkih. Svojo trenutno jezo opišem s skrajno sovražnim tonom glasu. Ne da se motiti.
»Se znate razjeziti?«
Po glavi se mi podijo različni odgovori. 'Bi rada videla? Ne vem. Bi rada občutila na lastni koži?' Globoko vdihnem. Na ustnice narišem prisilen nasmešek.
»Včasih.«
Govori o moji notranji jezi. Njen glas se mi zdi tako oddaljen. Tuj. Trikrat mora ponoviti novo vprašanje. Sprašuje o nekem sproščanju notranje jeze. Brez slabe vesti priznam.
»Nad sabo. Rezanje.«
Tokrat njene ustnice ustvarijo zmagovalni nasmešek. Skupinska terapija je zaključena. Pokliče me v svojo pisarno. Na privatni pogovor. Vrata so oblečena v mehko zaščito. Razmišljam, kako bi jih sesula. Zlomila svinčnik na mizi. Odveč je. Raztrgala njen koledar.
»Vseeno smo se odločili, da ti damo zdravila.«
Napoti me v sosednjo sobo k novi terapevtki. Čakam jo. Kličem njo. In norim. Da je govorila o nekih pomirjevalih. Razmišljam, kako jih bom spravljala v žep. Ne bom jih jemala. Tudi ona postane panična. Sprehajam se po hodniku in mirim. Končno pride. Nasmehne se. Njen obraz me pomiri. Nekaj je na njej. Lahko  ji popolnoma zaupam. Pojasnjuje zdravila. Niso pomirjevala. Vmes sem že pozabila njihovo ime. Iz žepa potegnem telefon. Ponovno jo vprašam po vrsti. Odtipkam ime. Smehlja se. Globoko izdihnem zrak, ki se je kopičil v mojih pljučih. V meni. Ni bil izdihe jeze. Bil je izdih olajšanja. Zaprem vrata. Odskakljam po stopnicah med ta trenutek moje ljudi. Sesedem se v našem čajnem prostoru.
Bodo res pomagala?

sobota, 19. januar 2013

Cvet

V skupnem prostoru naše ustanove je majhna bela tabla. Na njej visi jedilni list. Poleg njega so na papirju zapisane zadolžitve vsakega posameznika. Nekaj prostora je še. Popolnoma nezavedno vzamem zeleno pisalo. Odprem tisto drobno stvarco, ki ga obdaja in mu ne dovoli na svobodo. Ogledujem si konico pisala. Končno je prosta. Ozrem se po ostalih sostanovalcih. Bomo tudi mi kdaj tako svobodni? Bo tudi nas kdaj kdo osvobodil? Opazujejo me s kotičkom očesa. Na tablo narišem sonce z oblakom. Nasmehnejo se.
»Samo, da nisi narisala nevihte.«
»Še pride.«
Zaprem ga nazaj. Tudi mi smo tako zaprti. Tudi mi se zapiramo in odpiramo. Zapirajo nas in odpirajo. Nimam obstanka. Sprehodim se po hodniku. Pogledam na zasneženo igrišče. Otroci se brezskrbno igrajo. Kepajo. Po snegu porivajo veliko kepo za sneženega moža. Skočila bi skozi okno. Med njih. Spet bi postala otrok. Mala punčka. Trmasta. Svojeglava. Samozavestna. Nasmejana. Igriva. Vesela. Brezskrbna. Srečna. Optimistična. Ambiciozna. Pa ne morem. Z mislimi odplavam v pritličje. V tisto majhno pogovorno sobico. V glavi mi odmevajo njene prijazne besede. Prepričana je, da bom po mesecih jemanja predpisanih zdravil spet taka. Mala punčka. Stavek je izgovorila z zaupljivim tonom. A jaz ji še vedno ne zaupam popolnoma. Še vedno jim ne zaupam. V mojem odgovoru je zaznala strah.
»Česa se bojite?«
Molčim. Zadržujem jezo. Solze. Bolečino. Tesnobo. Strah. Ponovi vprašanje. Ponovi ga še petič. Končno ji odgovorim.
»Da bom ostala na istem.«
Nasmehne se. Ena redkih terapevtk je, ki se pacientom nasmiha. Prebira moje občutek. Prebiram jo nazaj. Na zunaj je drugačna kot mi. Njeno telo kaže ostanke hude nesreče. Tudi njena notranjost je drugačna. Tako topla, srečna, hvaležna, odprta je. Mi nismo. Drugi niso. Ure in ure bi lahko sedela z njo v majhnem prostorčku in se je ne bi naveličala. Vstanem.
»Hvala. Tako zelo ste prijazni.«
Nasmehne se. Stegnem roko. Tudi ona stegne desnico. Nima dlani. Niti malo ne oklevam. Stisnem ji podlaket. Ljudje, ki so del nje, so lahko srečni, da jo imajo.
Na tablo je nekdo narisal cvetove. Enega pobarvam. Ostane jih še mnogo. Ponovno me opazujejo.
»Vsak pobarvan cvet pomeni en dan bivanja tukaj.«
Nasmehnem se. Koliko cvetov bo pobarvanih do odpusta?

sobota, 12. januar 2013

Pižamar

V sredo sem tudi uradno postala pižamar. Kar strpali so me tja. Hodila sem po stopnicah zdravstvene ustanove. Samo na urgentno psihiatrično ambulanto vstopim. V drugo nadstropje. Po zdravila. Sedela sem nasproti moškega. Spraševal in spraševal me je. Odgovarjala sem. Opisovala svoje občutke. Pogledal me je. Popolnoma prestrašeno. Bolj zaskrbljeno.
"Žal mi je ...  Ostala boš v ....".
Zajokam. V glavi se mi vrti gledališka predstava. Tista, ki sem jo nedolgo nazaj gledala v Drami, z zaključnim stavkom 'vsi smo v'.
"Po pravilih te moramo sprejeti, tudi če odkloniš."
Megli se mi. Potem me pregleda še ena psihiatrinja. Razmišlja, kam naj me pošlje. Med katere. Zavrti številko. Vpraša za prosto mesto. Mi da list. Odpeljejo me. Vsi so tako prijazni. Tam me pregledata še dve osebi. Prva razmišlja o odprtem ali zaprtem oddelku. Obljubim, da si ne bom ničesar naredila. Podam ji roko. Potem se odloči za odprtega. Ona in sorodniki me pospremijo do sobe. Vse je belo. Samo postelja in majhna omarica sta rjavi. Sama sem. Zaenkrat. A verjetno me bodo premestili v sobo za dva. Nočem družbe ostalih pižamarjev. Vse mi razkažejo. Vseeno. Pustite me samo z lastnimi čustvi. Zvečer pride psihiatrinja. Posluša srce in dihanje. Nato lahko zaspim. Ne morem. Že prej so mi govorili o uspavalih. Ne prosim zanje. Zbujam se. Ob polnoči in petih preverijo, če spim. Naredim se popolnoma negibno. Naslednji dan sledijo delavnice. Odprem se. Povem tudi zanjo. Vsi strmijo vame. Čudijo se od kje moč in volja. Tudi sama se sprašujem podobno.
Sledi zasebni pogovor s psihiatrinjo. Potem mi prenesejo sporočilo od mentorice, da sem tudi uradno diplomirala. Je že komu to uspelo na psihiatriji?

sobota, 5. januar 2013

Moč

'Iz stikov' je pisalo na majhnem zaslonu prenosnika.
»Preberi.«
»Ne upam.«
»Jaz tudi ne.«
Vseeno odpre. Mojo pošto. Bere. Tiho. Opazujem njen obraz. Spreminja se. Izraža presenečenje. Negativnost. Razočaranje.
»Kaj je?«
Ne ve, kako naj mi pove. Izbira besede. Ta čas se lahko pripravim na neodobravanje. Nerazumevanje.
»Ne moreš.«
Zavzdihnem. Po svoji tipični navadi bi morala globoko zakleti. Jo prekleti. Pa nisem. Prebere mi odgovor. Morala bi razbiti vsaj zaslon. Pa ostanem mrtvo hladna. Čaka, da si kaj naredim. V pripravljenosti je, da mi prepreči.
»Vse bomo uredili.«
Pogledam jo. Planem v jok. Ji razlagam. Vse se mi obrača že ob misli, da bom spet stopila tja. Tisti trenutek se mi zdi tako nemogoče. Ponovno podoživim oktobrsko uro z njo. Sedim nasproti nje. Poslušam njene očitke. Njene napade. Njeno neodobravanje. Razlaga, kako takim strokovnjakom ne zaupa. Sploh, če so samo diplomirani … Zahteva njihova imena. Moja usta ostanejo zaprta. Ničesar ne razume. Potem napade še mene. Govori mi, kaj moram v življenju. Me sili v nekaj, kar ne želim. Če je njej vse tako jasno in mogoče, meni ni. To so tvoje, ne moje želje.
»Potem vas sploh ne poznam. Očitno ste res dobra igralka.«
Znorim.
»Ste že kdaj slišali za …«
»A, to? Samo nekdo naj vas premlati in nadere, potem boste spet normalni.«
Vstanem. Tega ne bom poslušala. Minili so trije meseci. Od takrat je nisem več slišala. Do danes. Še vedno mi ne verjame. Misli, da se izmišljujem. Odlagam stvari. Zahteva zdravniška potrdila. Potegnem jih iz predala. V enem letu se jih je nabralo mnogo.
»Ne!«
Ona stoji zraven. Na obrazu riše začudenje. Hitro razmišlja, kaj se mi podi po glavi.
»Nikomur ne bom ničesar dokazovala! Nihče nima pravice gledati v moje osebne in življenjske zadeve.«
Še vedno ne ve, o čem govorim.
»Ni del moje prihodnosti. Moja prihodnost ni odvisna od nje. Kar pomeni, da tudi v prihodnosti ne bo del mojega življenja. Tisti dan jo bom videla zadnjič. Dobivala je bitke. Naj jih, jaz bom dobila vojno!«
Tokrat zavzdihne ona. V očeh se ji nabirajo solze. Zadrži jih.
»Bo že kdaj konec vsega tega?«
»Nikoli.«
Objame me.
»Jaz stvari na teh področjih nikoli ne morem sprejeti tako kot ti. V redu je. Že celo življenje dokazuješ, kako močna si. Sedaj bi se počasi res že lahko končalo. Čas je že, da se neha. Da si srečna.«
Spustim jo. Ne vem, če?

torek, 1. januar 2013

Ples

Moj ledeni pogled skozi okno je bil tisti trenutek tako lahko primerljiv z zunanjo okolico novoletnega jutra. Prazno. Mrzlo. Dnevna soba je še vedno kazala ostanke včerajšnje zabave. Bila je v veliko boljšem stanju kot jaz. Pospravili smo jo že včeraj. V njej so samo še lepi spomini in rekviziti. Na steni je viselo 9 iz rdečega papirja izrezljanih balončkov. Vsak je nosil svojo črko. Skupaj so sestavljali preprosto, a iskreno željo. Komaj par ur je minilo odkar smo se ločili. Začetek je bil katastrofalen. Ali pa se je samo meni zdelo. Mogoče v danem položaju res nisem bila najboljši animator. Do polnoči ... Potem ... Pozabila sem na vso preteklost. Ljudi, ki so v meni rezali ostre rane ... In se zabavala ... Ponovili smo vse osnovne korake valčka, kankana, macarene, četvorke iz gimnazijski časov, tudi polka ni manjkala na Robleku pa lepa Anka s svojim kolom ... Učili smo se tudi kopitljavi ples korejskega zvezdnika.
"Do zabave za tvoj zagovor ga bomo že obvladali."
Ples ... Svoj življenski ples se učim sama. Plesala ga bom takrat, ko ga bom znala sama. Stala bom za njim. Ne bom dopuščala, da pobudo v njem prevzemajo drugi. Odpravljam se spat.
"Slabše leto, kot je bilo lansko, letošnje ne more biti."
Najine misli so podobne. Le, da jih jaz ne izgovorim. Ona jih.
"Veš, vseeno si spoznala veliko novih ljudi. Tistih pravih."
Ljudje ... Kateri ples bom v letošnjem letu plesala s kom? Živahno polko? Dotikajoči se tango? Valoviti in umirjeni angleški valček? Energični kankan? Skupinsko kolo? Mogoče solo salso ali kar dirty dancing?