Moč

'Iz stikov' je pisalo na majhnem zaslonu prenosnika.

»Preberi.«

»Ne upam.«

»Jaz tudi ne.«

Vseeno odpre. Mojo pošto. Bere. Tiho. Opazujem njen obraz. Spreminja se. Izraža presenečenje. Negativnost. Razočaranje.

»Kaj je?«

Ne ve, kako naj mi pove. Izbira besede. Ta čas se lahko pripravim na neodobravanje. Nerazumevanje.

»Ne moreš.«

Zavzdihnem. Po svoji tipični navadi bi morala globoko zakleti. Jo prekleti. Pa nisem. Prebere mi odgovor. Morala bi razbiti vsaj zaslon. Pa ostanem mrtvo hladna. Čaka, da si kaj naredim. V pripravljenosti je, da mi prepreči.

»Vse bomo uredili.«

Pogledam jo. Planem v jok. Ji razlagam. Vse se mi obrača že ob misli, da bom spet stopila tja. Tisti trenutek se mi zdi tako nemogoče. Ponovno podoživim oktobrsko uro z njo. Sedim nasproti nje. Poslušam njene očitke. Njene napade. Njeno neodobravanje. Razlaga, kako takim strokovnjakom ne zaupa. Sploh, če so samo diplomirani … Zahteva njihova imena. Moja usta ostanejo zaprta. Ničesar ne razume. Potem napade še mene. Govori mi, kaj moram v življenju. Me sili v nekaj, kar ne želim. Če je njej vse tako jasno in mogoče, meni ni. To so tvoje, ne moje želje.

»Potem vas sploh ne poznam. Očitno ste res dobra igralka.«

Znorim.

»Ste že kdaj slišali za …«

»A, to? Samo nekdo naj vas premlati in nadere, potem boste spet normalni.«

Vstanem. Tega ne bom poslušala. Minili so trije meseci. Od takrat je nisem več slišala. Do danes. Še vedno mi ne verjame. Misli, da se izmišljujem. Odlagam stvari. Zahteva zdravniška potrdila. Potegnem jih iz predala. V enem letu se jih je nabralo mnogo.

»Ne!«

Ona stoji zraven. Na obrazu riše začudenje. Hitro razmišlja, kaj se mi podi po glavi.

»Nikomur ne bom ničesar dokazovala! Nihče nima pravice gledati v moje osebne in življenjske zadeve.«

Še vedno ne ve, o čem govorim.

»Ni del moje prihodnosti. Moja prihodnost ni odvisna od nje. Kar pomeni, da tudi v prihodnosti ne bo del mojega življenja. Tisti dan jo bom videla zadnjič. Dobivala je bitke. Naj jih, jaz bom dobila vojno!«

Tokrat zavzdihne ona. V očeh se ji nabirajo solze. Zadrži jih.

»Bo že kdaj konec vsega tega?«

»Nikoli.«

Objame me.

»Jaz stvari na teh področjih nikoli ne morem sprejeti tako kot ti. V redu je. Že celo življenje dokazuješ, kako močna si. Sedaj bi se počasi res že lahko končalo. Čas je že, da se neha. Da si srečna.«

Spustim jo. Ne vem, če?