Moj ledeni pogled skozi okno je bil tisti trenutek tako lahko primerljiv z zunanjo okolico novoletnega jutra. Prazno. Mrzlo. Dnevna soba je še vedno kazala ostanke včerajšnje zabave. Bila je v veliko boljšem stanju kot jaz. Pospravili smo jo že včeraj. V njej so samo še lepi spomini in rekviziti. Na steni je viselo 9 iz rdečega papirja izrezljanih balončkov. Vsak je nosil svojo črko. Skupaj so sestavljali preprosto, a iskreno željo. Komaj par ur je minilo odkar smo se ločili. Začetek je bil katastrofalen. Ali pa se je samo meni zdelo. Mogoče v danem položaju res nisem bila najboljši animator. Do polnoči ... Potem ... Pozabila sem na vso preteklost. Ljudi, ki so v meni rezali ostre rane ... In se zabavala ... Ponovili smo vse osnovne korake valčka, kankana, macarene, četvorke iz gimnazijski časov, tudi polka ni manjkala na Robleku pa lepa Anka s svojim kolom ... Učili smo se tudi kopitljavi ples korejskega zvezdnika.
"Do zabave za tvoj zagovor ga bomo že obvladali."
Ples ... Svoj življenski ples se učim sama. Plesala ga bom takrat, ko ga bom znala sama. Stala bom za njim. Ne bom dopuščala, da pobudo v njem prevzemajo drugi. Odpravljam se spat.
"Slabše leto, kot je bilo lansko, letošnje ne more biti."
Najine misli so podobne. Le, da jih jaz ne izgovorim. Ona jih.
"Veš, vseeno si spoznala veliko novih ljudi. Tistih pravih."
Ljudje ... Kateri ples bom v letošnjem letu plesala s kom? Živahno polko? Dotikajoči se tango? Valoviti in umirjeni angleški valček? Energični kankan? Skupinsko kolo? Mogoče solo salso ali kar dirty dancing?
Ni komentarjev:
Objavite komentar