Tekmovanje

Pogledam na uro mobilnega telefona. V oči mi pade datum. Danes je dan. Tisti dan, s katerim se konča staro leto. Ljudje delajo načrte. Dajejo obljube. Izpolnili jih bodo v novem letu. Mnogi seveda ostanejo samo pri besedah. Zazrem se v svojo notranjost. In moji načrti? In moja prihodnost? V tistem trenutku ni ne enih ne druge. Premisli. Vstanem. Zaboli me. Mogoče pa vseeno je. Prihodnost. Načrt. Skromen. Majhen. Samo moj. A tako težko dosegljiv. Mogoče pa je samo ena želja. Majhna. Skromna. Težko dosegljiva. Da premagam njo. Da zmagam. Začnem se zavedati, da je pot dolga. A ni nemogoča. Pogledam medalji. Tudi za njih sem se borila in trenirala. Kar nekaj let. Potem bom trenirala tudi za življenje. Da življenje zmaga v boju z njo. V zadnjem letu me je popolnoma nadigrala. Nadigra me na vsake tri leta. Me dokončno pusti zadaj. Nikakor je ne morem ujeti, saj me v tistih obdobjih tako potolče. Vodi že celo življenje. Naslednjih 50 let življenja bom vodila jaz. Počasi, a vztrajno jo bom premagovala. Tako kot sem v športu premagovala svoje nasprotnike. Ne bom več dovolila, da se mi približa. Me ujame. Celo prehiti. In popolnoma nadigra. Ne zasluži si tega. Prevečkrat je že zmagala. Čas je, da zmagam tudi jaz. Depresija : življenje = 145678982  : 0.

»Zamudila boš vlak. Ne greš?«

Obuvam si škornje. Se usedem v avto. Odpelje me. Razlaga o novem letu. Bolj pri poletju je že.

»Poletje je tu.«

To reče vsak začetek zime. Ko se začne poletje, je že pri zimi. Nisem v stanju odgovarjanja. Odgovori so kratki. Večinoma samo kimam. Ne obremenjuje se z mano. Odloži me. Vlak me bo odpeljal tja. Tam me čakajo. Ta trenutek bi bila rada samo sama. Strah me je. Organizacija je na meni. Vseeno. Tokrat naj oni animirajo mene. Nočem, da je kot lani. Pri njej. Spomnim se na jutranji načrt. Kaj če tudi moj ostane samo pri besedah?