Tekmovanje

Pogledam na uro mobilnega telefona. V oči mi pade datum. Danes je dan. Tisti dan, s katerim se konča staro leto. Ljudje delajo načrte. Dajejo obljube. Izpolnili jih bodo v novem letu. Mnogi seveda ostanejo samo pri besedah. Zazrem se v svojo notranjost. In moji načrti? In moja prihodnost? V tistem trenutku ni ne enih ne druge. Premisli. Vstanem. Zaboli me. Mogoče pa vseeno je. Prihodnost. Načrt. Skromen. Majhen. Samo moj. A tako težko dosegljiv. Mogoče pa je samo ena želja. Majhna. Skromna. Težko dosegljiva. Da premagam njo. Da zmagam. Začnem se zavedati, da je pot dolga. A ni nemogoča. Pogledam medalji. Tudi za njih sem se borila in trenirala. Kar nekaj let. Potem bom trenirala tudi za življenje. Da življenje zmaga v boju z njo. V zadnjem letu me je popolnoma nadigrala. Nadigra me na vsake tri leta. Me dokončno pusti zadaj. Nikakor je ne morem ujeti, saj me v tistih obdobjih tako potolče. Vodi že celo življenje. Naslednjih 50 let življenja bom vodila jaz. Počasi, a vztrajno jo bom premagovala. Tako kot sem v športu premagovala svoje nasprotnike. Ne bom več dovolila, da se mi približa. Me ujame. Celo prehiti. In popolnoma nadigra. Ne zasluži si tega. Prevečkrat je že zmagala. Čas je, da zmagam tudi jaz. Depresija : življenje = 145678982  : 0.

»Zamudila boš vlak. Ne greš?«

Obuvam si škornje. Se usedem v avto. Odpelje me. Razlaga o novem letu. Bolj pri poletju je že.

»Poletje je tu.«

To reče vsak začetek zime. Ko se začne poletje, je že pri zimi. Nisem v stanju odgovarjanja. Odgovori so kratki. Večinoma samo kimam. Ne obremenjuje se z mano. Odloži me. Vlak me bo odpeljal tja. Tam me čakajo. Ta trenutek bi bila rada samo sama. Strah me je. Organizacija je na meni. Vseeno. Tokrat naj oni animirajo mene. Nočem, da je kot lani. Pri njej. Spomnim se na jutranji načrt. Kaj če tudi moj ostane samo pri besedah?

Luna

Zdi se mi, da popolnoma izgubljam razum. Zakaj ne grem iz sobe? K njim. Pomirila se bom. Ne. Odprem predal pisalne mize. Poln papirja je. Na vrhu stoji zeleno-bel list. Zjutraj sem ga dobila. Zraven njega ležijo škarje. Velike. Tiste, s katerimi sem še včeraj rezala blago. Žamet. Jeans. Popolnoma sem izgubila prisebnost. Potegnila sem jih iz predala. Nisem razmišljala, kaj počnem. Nisem pomislila na posledice. Pritisnila sem jih na stegno. Končno sem jih odložila. Niti malo se nisem obremenjevala  z nastalo ureznino. Potem je začela krvaveti. Pritisnila sem nanjo. Prsti roke so postali popolnoma krvavi. Še vedno mi je vseeno za vse. Oziram se po sobi. Ne trudim se, da bi sploh ustavljala kri. Brišem jo z navadnim robčkom. Po 25 minutah se ustavi. Rano prekrijem s spodnjim delom oblačila. Kot da se ni nič zgodilo. Zvečer pogledam skozi podstrešno okno kopalnice. Polna luna. Spomnim se na govorice o tem krogu.  Že od otroka dalje so mi govorili. Vsak teden je gledal na koledar, kdaj bo. Jezil se je, če je ob novem letu na steni visel tisti, na katerem ni bilo označene lune.

»Jutri je polna luna. Nekateri ljudje bodo čudni.«

Posmehujem se mu. Njegovemu razmišljanju.

»Takrat je več nesreč, umorov, samomorov.«

Ignoriram njegove besede.

Znova se zazrem vanjo. Nesreč? Samomorov? Čudni ljudje? Pogledam ureznino. Sploh se ne spomnim več, v katerem predelu sobe sem stala. Trudim se, da bi se spomnila, kdaj sem škarje pospravila nazaj v predal. Vse mi je tako tuje. Sesujem se. Samo z vodo očistim rano. Solze kapljajo nanjo. Slane so. Še bolj peče. Boli. Ne oziram se nanje. Očiščena je. Še enkrat jo pogledam. Tako široka je. Imele so tako široko rezilo. Vidim kost. Samo za milimeter sem jo zgrešila. »Pridi po 'nujno'«, mi odmeva v glavi. Sesedem se na ploščice. Pogledam žile na roki. Če bi zarezala tja, bi si jih prerezala. Potem bi me našli. Prepozno. Napake nikoli več ne bi popravila. Hvala, moji angeli.

Mineva četrti dan. Vsak dan znova in znova gledam svojo napako. Ne morem je zakrpati. Ničesar več ne morem zakrpati. Zgleda slabše. Ne celi se. Ko premaknem nogo, me zaboli. Ob bolečini se spet spomnim na tisti dan. Kaj naj z njo? 

Papir

Končno sem zbrala dovolj poguma za tisti papir. Saj je samo zeleno-bel list papirja. Naročena sem. Ob tisti čudaški uri. Lahko bi vedela. Ponavljajoča se številka. Sedim. Nova čakalnica mi je bolj všeč. Zunaj je. Na koncu hodnika. Zraven sedi še ena punca. Poznam jo še iz osnovne šole. Potem pride še nenaročena gospa. Medicinski sestri razlaga, da ji je v ušesu ostala vata. Samo, da ne ogovori mene. Ni mi do pogovorov. Delam se, da berem list papirja na vratih. Znam ga že na pamet. Vključno s telefonsko številko. Končno zaslišim svoj priimek. Premaknem se v predprostor. V roke dobim kartoteko. Čisto nova je. Stare je bila očitno že zapolnjena. Zmrazi me. To bo prva stvar, ki bo zapisana v novi kartoteki. Na vratih berem nov list papirja. Praksa. Krasno. Še ona bo vedela. Končno vstopim. Pomolim ji kartoteko. Kot vedno z nje prebere ime. Vpraša po problemih. Ne ovinkarim. Zmedeno me pogleda. Ne ve, ali bi prej pisala v kartoteko ali na tisti papir. Odloči se za papir.

»'Nujno' bom obkrožila!«

Ne vem, kaj točno mi govori. Nisem pri stvari. Rada bi čim prej končala s tem.

»Še danes pojdi tja. Velja samo 24 ur!«

»Ne!«

Ni ravno zadovoljna z oporekanjem.

»V redu, naslednji teden.«

Obkroži 'hitro'.

»Če pride do poskusov, pridi nazaj po 'nujno'!«

Prikimam.

Končno držim v rokah ta prekleti papir. Čakalnica je polna. Prej ni bilo skoraj nikogar. Zdi se mi, da vsi gledajo vame. Vem, da se nihče ne obremenjuje z mano. Tlačim ga v torbico. Rada bi vzela bundo. Pa se nekdo naslanja nanjo in me gleda. Najraje bi zakričala, naj se umakne. Samo vlečem jo. Končno dojame, kaj počnem. Skoči pokonci. Opraviči se. Vrnem mu zaigran nasmešek. Še malo. Samo še tja vstopim in bom tudi uradno postala »pižamar«. Bom zmogla?

Mehanizem

'Toys don't hug back, but sometimes is that all what  I've got.' 'Igračke ne objemajo nazaj, a včasih je to vse, kar imam,' je pred leti imela zapisano prijateljica na takrat še najbolj priljubljeni spletni klepetalnici. Z njo se nisem videla že leta in leta. Od gimnazije. Misel pa je za vedno ostala v meni. Kako prav je imela. Kako prav ima tisti, ki je misel v originalno zapisal. Jaz imam tudi svojo. Igračko. Roza pujso Pepo. Niti ni več tako roza. Štiri leta je že stara. V škatli je stala. V trgovini. Vsakič, ko sem šla v prvo slovensko veleblagovnico, sem jo opazovala. Bile so tri. Želela sem srednjo.

»Tako bi imela.« 
Ona nikoli ni rekla ničesar. Potem jo je nekega oktobrskega dne prinesla v stanovanje. V veliki vreči. V roki je imela malega rumenega plišastega medvedka. Tudi ona je potrebovala igračo za objemanje. Vzela sem ji ga. Motil me je. Prišit je bil na njeno roko. Verjetno ga v določenih trenutkih pogreša. Kot jaz njo, če je ni zraven. V začetnih obdobjih je še govorila. Kot jaz. Potem sem ji iz trebuha vzela mehanizem. Motil me je. Vsakič, ko sem jo objela se je zasmejala in govorila. Napolnila sem jo z blagom. In jo oblekla nazaj v tisto vijolično oblekico. Postala je kot jaz. Ne govori več. Ne smeje se več. V sebi nima več mehanizma za življenje. Tudi moj se je pokvaril že davno. Vzeli so mi ga ali pa sem si ga vzela kar sama. Namesto sreče in smeha v sebi nosi blago. Praznino. Kot jaz. Pograbim jo. Njen pujsast nos gleda čez mojo ramo. Opazuje okolico. Verjetno se je že naveličana, da je vsak dan mokra in slana. Tudi nekateri drugi so se že naveličali mojega mokrega obraza. Pa raje ostane tiho. Pa raje ostanejo tiho. Odložim jo. Zapustim sobo. Vrnem se. Sama leži sredi velike postelje. Spet čaka, da jo vzamem. Ji popravim oblačila. Čudno ji stojijo. Čakam, da kdo vzame mene in me popravi. Bo komu uspelo?

Pot

Sprehod. Tri. Štiri tedne. Mogoče mesec in pol se že nisem sprehodila do pokopališča. Pravzaprav nikamor. Verjetno me že pogreša. Pot do tja poznam bolj kot sebe. Ironično. Prehodila sem jo tisoč in tisočkrat. Bila je moja pot do šole. Nič se ni spremenila. Za razliko od mene. Prazna je. Tiha. Čuti z mano. Mi bere misli. V teh turobnih zimskih dnevih. Obdajajo jo pusti travniki. Levo. Desno. Prva hiša je šele kak kilometer pred mano. Na vrhu manjšega hribčka. Levo stoji kapelica. Samo njo so lani prenovili. Ozrem se po prehojeni poti. Mogoče pa se je spremenila. Postala je širša. Bolj luknjasta. Krpali so luknje. Vidi se nov asfalt. A brazgotine na njej še vedno ostajajo. Teh se ne da zakrpati. Tako kot mojih ne. Ljudje. Življenje.  Poplave so jo nezavedno uničevale in uničile. Kot mene. Z vrha poti se že vidi pokopališče. Še bolj prazno je kot pot. Nikogar ni. Samo nagrobniki. Napisi. Pogledam proti šoli. Igrišče. Telovadnica. Tisto, kar sem nekoč oboževala.

»Šla boš na medobčinsko prvenstvo.«

Začudeno ga gledam.

»Atletika. Najboljša na šoli si.«

Rada bi mu oporekala. Ne treniram atletike. Raje ostanem tiho. In sanjam. O stopničkah. Medalji. Moji prvi, čisto pravi medalji. Ne skupinski. Ne priznanju. Ne leseni. Ne pokalu. Medalji. Taki, kot jo dobijo športniki na televiziji. Razglasitev. Okoli vratu nosim medaljo. Čisto pravo. Trak je bele, modre in rdeče barve. Na vrhu je simbol športne zveze. Pod njim kraj, kjer sem jo osvojila. Pod njim tekač. Na drugi strani datum. S ponosom jo nosim do doma. Položim jo na mizo. Stečem po dedka.

»Naredi, da bo stala na steni.«

Slišim vrtanje, privijanje. Obešena je. Visi nad mojo posteljo. Kasneje je dobila še sestrico.

Hodim po zakrpani poti. Verjetno je tudi ona nekoč imela sanje. Kot jaz. Verjetno jih je kdaj uresničila. Kot jaz. Danes jih nimava več. Jih bova kdaj spet imeli?