Papir

Končno sem zbrala dovolj poguma za tisti papir. Saj je samo zeleno-bel list papirja. Naročena sem. Ob tisti čudaški uri. Lahko bi vedela. Ponavljajoča se številka. Sedim. Nova čakalnica mi je bolj všeč. Zunaj je. Na koncu hodnika. Zraven sedi še ena punca. Poznam jo še iz osnovne šole. Potem pride še nenaročena gospa. Medicinski sestri razlaga, da ji je v ušesu ostala vata. Samo, da ne ogovori mene. Ni mi do pogovorov. Delam se, da berem list papirja na vratih. Znam ga že na pamet. Vključno s telefonsko številko. Končno zaslišim svoj priimek. Premaknem se v predprostor. V roke dobim kartoteko. Čisto nova je. Stare je bila očitno že zapolnjena. Zmrazi me. To bo prva stvar, ki bo zapisana v novi kartoteki. Na vratih berem nov list papirja. Praksa. Krasno. Še ona bo vedela. Končno vstopim. Pomolim ji kartoteko. Kot vedno z nje prebere ime. Vpraša po problemih. Ne ovinkarim. Zmedeno me pogleda. Ne ve, ali bi prej pisala v kartoteko ali na tisti papir. Odloči se za papir.

»'Nujno' bom obkrožila!«

Ne vem, kaj točno mi govori. Nisem pri stvari. Rada bi čim prej končala s tem.

»Še danes pojdi tja. Velja samo 24 ur!«

»Ne!«

Ni ravno zadovoljna z oporekanjem.

»V redu, naslednji teden.«

Obkroži 'hitro'.

»Če pride do poskusov, pridi nazaj po 'nujno'!«

Prikimam.

Končno držim v rokah ta prekleti papir. Čakalnica je polna. Prej ni bilo skoraj nikogar. Zdi se mi, da vsi gledajo vame. Vem, da se nihče ne obremenjuje z mano. Tlačim ga v torbico. Rada bi vzela bundo. Pa se nekdo naslanja nanjo in me gleda. Najraje bi zakričala, naj se umakne. Samo vlečem jo. Končno dojame, kaj počnem. Skoči pokonci. Opraviči se. Vrnem mu zaigran nasmešek. Še malo. Samo še tja vstopim in bom tudi uradno postala »pižamar«. Bom zmogla?