Bela sobica

Tako sem se navadila biti tisti pižamar, ki sem se ga pred osmimi tedni še bala, da me je beseda 'zaključila' rahlo pretresla. Ostala sem brez besed in nepremično strmela vanjo, njen koledar, mačko skozi okno. Plezala je po zidu in bila vedno znova na robu, a nikoli ni padla. Tud jaz nisem v teh 51 dnevih. Vedno sem hodila po robu in na njem tudi ostala. Skozi dneve sem se počasi, a vztrajno premikala v notranjost. 

"Bova zaključili ali greste v dnevno?"
Moj odgovor je bila tišina. Kasneje pa ...

"Ne vem!" 

Ta ne vem še vedno ostaja v mojem besednjaku. Besedice se moram kmalu znebiti. 

"Nekaj že veste."

Zjasnim se, da spala ne bi več tukaj. Končno se sporazumeva za teden dni dnevne oskrbe. Ponuja mi možnost trimesečnega zdravljenja v sosednji stavbi. Zavrnem. Ne potrebujem ga. Vpraša me po načrtih. Moji odgovori so bolj jasni in odločni. Vsi me čakajo. Zatakne se samo pri drugem strokovnjaku.

"Tu bo ostal!" 

Odgovor v meni sproži ponovni molk. Nisem se nadejala tega. Računala sem na zunanjega kolega. Tolažila sem se s tem zaradi tistih malih novi tabletk, ki bi jih morala dobiti že tukaj. Sedaj ne bo nič. Ponovno razmišljam o usodi. Tistem pojmu, ki v ljudeh ostaja nerazrešena uganka. Prostor zapustim s kislim nasmeškom. Vsako slovo je težko. Še zadnjič si ogledujem svojo belo sobico. Resnično sem se navezala nanjo. Še zadnjič ležem spat. Jutri bo še zadnji dan moj prostorček, skrit očem javnosti. Navdaje me tesnoba.

Orosijo se mi oči, ko zagledam napolnjeno in zaprto potovalko. Še zadnjič se ozrem po prostorčku. Kakšen bo njen naslednji lastnik?

Sneženi mož

Ko sem zjutraj pogledala skozi okno, nisem mogla verjeti svojim očem. Toliko snega ne pomnim že odkar sem bila čisto mala punčka. Izza snega se je komaj videlo avtomobile stanovalcev bloka. Danes sem nekoliko poležala. Od vseh zgodnjih vstajanj zaradi terapij mi je spanca že resnično primanjkovalo. Ura je odbila 10.00, ko sem se končno spravila iz tople postelje. Privabil me je ravno tisti mrzel, a bel sneg. Najprej je bilo govora o neki maši. Pa sva jo zamudili, zato sva se odločili za dopoldanski sprehod. Iz kleti sem prinesla "snežke". Icemanke. Izgledajo tako vesoljsko, a so uporabne. Prvič in zadnjič sem jih imela obute pred dvema letoma. Na izletu v Salzburg. Potem sem jih zakopala med razna kletna orodja. Danes so spet videle svobodo in sneg. Obula sem jih in se odpravila. Začetek je bil tak kot vedno. Prevevala so me čustva nejevolje, dolgočasja, odvečnosti ... Prve pol ure sem z muko gazila po snegu in si recitirala pesem našega priljubljenega pesnika 'križem kraž gredo stopinje'. Ozirala sem se nazaj in pogledovala svoje stopinje. Razmišljala, kako svobodno hodijo v svet. Čustva so se nenadoma začela spreminjati. Seveda, od tu moja bipolarnost. Postajala sem vesela, razposajena mlada dama. Občutki, ki jih nisem čutila že dolgo. Stopila sem v 53 centimetrov visoko snežno odejo. Sneg se je lepil na moje kavbojke. Nisem se ozirala nanj, saj mi je postajalo vedno bolj in bolj prijetno. Gazila sem naprej. Do igral. Gugalnice. Stopila sem na tisti okrogel ostanek avtomobilske gume in se zagugala. Ona me je slikala. Jaz pa sem razmišljala, če se moja gugalnica tokrat guga v pravo smer. Stopila sem z nje. Tiste trenutke se je, saj nisem padla z nje. Splezala sem še na tobogan. In podoživljala spomine na lepa otroška, punčkasta leta. Ko sem se naveličala vseh veličin otroških igral, sem se brez pomislekov vrgla v sneg. Ležala sem v njem, dokler nisem začutila, da oblačila postajajo mokra. Vstala sem in se zagledala v svoj zasnežen obris. Potem pa nadaljevala pot. Otroška zimska idila se še vedno ni končala. Tekla sem po celem snegu se ustavila sredi gozdne jasnine in v roko prijela sneg. Oblikovala sem ga v kepo, valila po snegu. Gradil se je mali sneženi mož. V roko sem mu potisnila vejico drevesa. Ona mu je posodila še kapo. Nastajal je in nastal iz v danih trenutkih možnih sredstev, a bil je popoln. Sem potem tudi sama lahko tako popolna iz tistega, kar imam na voljo za življenje? 

Zimska idila

Solza

Komaj sem zadrževala poplavo solza. Potem so kar stekle po bledem licu. Pred njima. Tega nisem načrtovala, a bilo mi je tako mučno. Vse je viselo v zraku. Vsa vprašanja. Očitki. Prepir. Mogoče argumentiranje. Kaj pa vem? Sesedla sem se na kavč in razmišljala. Pogledal me je in vprašal, zakaj jočem. Nisem mu odgovorila. Saj je sam dobro vedel. Ona je poiskala odgovor namesto mene. Govorila je o njegovem vinjenem stanju. Razjezil se je. Vedno se. Najprej zanika. Potem se izgovarja na probleme. Tako jih pozablja. Po licu so mi še vedno polzele solze. Nisem jih več zadrževala. Nisem mogla. Začel je z neumnostmi. Mojimi. Pojasnjevala sem mu, da to niso neumnosti. Ampak moja čustva. Tako nerazumljiv je. Brez čustev. V tistih trenutkih pojasnjevanja. On je vztrajal pri svojem. Pri bolezni. Izgovarjal se je na otroštvo. Češ, da tega kot otrok nisem kazala. Izgovarjal se je na vzgojo, da nisem bila tako vzgojena. Pojasnjevala sem nazaj. Brez upanja na boljše. Končno je izdal svojo največjo skrb. Okolico.

»Šel bom.«

Prikimam mu. Naveličana sem že vsega. Počasi mi zmanjkuje energije.

»Ljudje ne bodo pljuvali za mano.«

Moram se nasmehniti njegovim besedam. Že od nekdaj je tak. Skrben za okolico. Govorim mu, da vsi ne razmišljajo tako kot on. Ljudje se spreminjamo. Sprejemamo vse. Neomajen je. Še vedno vztraja pri svojem. Okolici. Vzgoji. Otroku. Začne z vzbujanjem slabe vesti. Vali krivdo name, za vse, kar se dogaja okoli naše družine. Ponovno posplošuje stvari. V več kot uri dolgi razpravi so se moje solze že posušile. Tokrat se ne dam.

»Nisem kriva. V meni ne boš vzbudil slabe vesti.«

Utihne. Se prime za sobno kolo. Me še zadnjič pogleda in se odpravi nazaj v spodnje nadstropje. Med svoje steklenice. Pogledam skozi okno. Vidim, kako odmetava sneg in se miri. Nasmehnem se. Podobna sva si. V jezi. Končno se obrnem tudi k njej. Joka. Čisto tiho ji po licu tečejo solze. Končno eksplodira.

»Nisem žogica.«

Hlipa. Samo objamem jo. Močno me objame nazaj. Ne izpusti me. Potem pa mi zašepeta.

»Kako naj se odrečem svojemu otroku?«

Švicarski nož

Igrala sem se z njegovim švicarski nožem. Posodil mi ga je pred časom. Zaradi škarjic. Z njimi bi lahko rezala tiste združene nitke pri izdelovanju gobelina. Mirno je počival v stranskem žepu potovalke. A v meni je povzročal nemir. Misli so mi vedno znova in znova uhajale k njemu. Risali smo. Čečkanje je bila naša naloga. Tiste minute sem pozabljala na njega. Zagledala sem se v dve različni barvi. Pastelne voščenke. In pobarvala papir. Intenzivno sem čečkala po njemu in tako sproščala svojo jezo. Postopek ni bil dolgotrajen. Po koncu so mi misli ponovno uhajale k tisti modri, čisto majhni stvarci, z rdečim križcem na njem. Nekako sem se še borila sama s sabo. Potem sem odšla v sobo. Koraki so bili hitri in odločni. Najprej sem se zagledala v tisto dolgo stvar, na katerem visi ročka za tuširanje. Luna je mimo, jaz pa ponovno izgubljam razum. Končno sem ga potegnila iz potovalke. V danem trenutku se mi je zdel tako neuporaben. Potegnila sem njegov »nožni« del in zarezala. Čisto rahlo. Nič ni pomagalo. Nič se ni poznalo. Odložila sem ga in se že, ne štejem več kolikič, borila samo s seboj. Razmišljala sem o roki ali nogi. Ga ponovno potegnila iz stranskega žepa in ven potegnila njegove škarje. Te so že pri rezanju gobelina kazale ostrino. Čisto na rahlo sem z njimi povlekla po roki. Enkrat, dvakrat. Velikokrat. Prikazala se je samo rdečica, a je pomagalo. Pospravila sem ga nazaj. Moja glava je bila popolnoma prazna, ko je v tistem trenutku nekdo potrkal na vrata. Ona. Pogledala sem jo. Začudeno, z nekim prizvokom prestrašenosti.
»Kako ste?«

Obnemela sem. Čutila sem, kako se moj obraz pači v neko spako. Razmišljala sem, da nisem daleč od te podobe tudi v resnici. Moj obraz ji je verjetno povedal vse.

»Greva!«

Kot polit cucek sem capljala za njo. Usedla sem se. Obožujem tale stol. Zaradi udobnosti. V svoji pisarni bom imela tudi takega. Še preden kaj vpraša, se zlomim.

»Želela sem se porezati!«

Tisti del zamolčim. Tako ali tako ni rane. Vse je samo rdeče. Če bi zahtevala, da pokažem, ne bi videla ničesar. Potem bi mogoče mislila, da se izmišljujem. Ni ravno navdušena nad mojo izpovedjo. A jaz pač res ne vidim več izhoda. Ga kdo?

Blato

Stopila sem v najbolj umazano blato. Brez, da bi sploh vedela. Stopala sem počasi. Brez, da bi pogledala levo ali vsaj desno, prečkala tire. Nezavarovan železniški prehod. Pred letom in pol so me dobili. Plačala sem kazen. Ni me izučilo. Mogoče ga tako rada prečkam tudi zato, ker mislim, da me bo kdaj nevede presenetil vlak. Potem na onem svetu ne bom imela občutka slabe vesti. Da sem si namerno vzela življenje. Presenetilo me je blato. Lahko bi ga pričakovala, saj se je topil sneg. Voda je rahlo odtekala po zemlji. A bila sem prelena, da bi izbrala daljšo pot do postaje. Nosila sem svetlo rjave uggice. Spremenile so barvo. Postale so temnejše. Nisem se ozirala, Še naprej sem hodila po blatni stezi. Ona je preklinjala mene in blato. Preslišala sem jo in stopala naprej. Tudi uggice so obupale. Niso se več borila z blatom. Začutila sem njegovo lepljivo toplino na svojih nogavicah. Po stari navadi bi morala zakleti. Pa nisem. Končno sem stopila na cesto. Po asfaltu bi jih lahko podrsala in se rešila manjše količine blata. Pa nisem. Blatna sem in umazana tudi v realnem življenju. Mogoče mi tudi zato blato na nogah tako ustreza. Dopustila sem, da blato in umanaznija prideta v mene. Za isto pot se je odločila tudi moja uggica.

Doma vzamem krpo. Jo zmočim. Narahlo obrišem temno rjavo liso. Samo razmaža se. Nariše oblaček. Tudi moje življenje je vse bolj oblačno. Očitno je tudi ona že dosegla najvišjo stopnjo svojega življenja. Pustim jo tam, s svojim blatom. Naslednji dan se odpravim v trgovino. Kupim nove. Črne. Razmišljam, kaj bom s starimi. Vržem jih v smeti. Tudi sebe bi ta trenutek najraje vrgla v smeti, saj v sebi nosim preveč umazanije. Občutek slabe vesti, ki se iz dneva v dan stopnjuje v smetišče. Zdi se mi, da bo v mojem življenju z dnevi premalo prostora za vse smeti. Bodo kdaj zgnile?

Ogledalo

Ponovno sem pred ogledalom. Tokrat celo pred tistim pravim. Sedim v sobi za skupine. Tako malo nas je. Razmišljam, kam naj se usedem. Odločim se, da mu bom kazala hrbet. Bolj glavo. Na steni zagledam kamero. Rečeno je bilo, da naših pogovorov ne snemajo. Posnamejo samo naše glasove. Vidijo pa nas skozi ogledalo. Pojma nimam, kdo vse sedi tam. Pravzaprav mi iz minute v minuto postaja popolnoma vseeno. Tako ali tako sem tiho. Prednost dajem drugim. Novim. Ne znam si izboriti mesta za govor. Ali pa si ga nočem?! Sprašujem se, kdaj sem postala tako tiha. Zadržana. Neopazna. Moji problemi niso pomembni. Ali se mi samo ne zdijo. Meni. Saj se vedno znova in znova ponavljam. Predrami me blag udarec v steklo. Ogledalo. Ponovno se zavem, da nekdo posluša. Skupina se končuje. Vprašajo me po vikendu. Samo kratek stavek spregovorim o joku.
"Za več ne bo časa."

Saj vem. Občutek slabe vesti  polni mojo dušo. Ne vem, zakaj. Nisem spregovorila zato, da bi o dogajanju tudi razlagala. Zdijo se mi pač brezpomenski. Pa verjetno niso. Bolj kot s svojimi problemi se ukvarjam s spoznanjem. Mogoče vprašanjem, da so tudi oni že naveličani vsega. Tolažba, da gre za njihovo službo, mi ni v pomoč. Pogledam terapevtko. Slabe volje je. Kolikor je ona sploh lahko. To me še bolj odbije. In prepriča v tišino. Ura in pol se konča. Vstanem. Ogledalo pokaže mojo zrcalno sliko. Zaželim si, da bi se tudi moja čustva prezrcalila. Iz negativnih v pozitivna. Se kdaj bodo?

Sanda

Ko sem ga drugi dan svojega bivanja v tistem prostoru zagledala, se mi je zdel tako znan. Nosil je kapo. Nikoli je ni dal z glave. Samo, če jo je moral. Razmišljala in razmišljala sem. Nisva se pogovarjala. Niti pozdravljala. Delila sva si samo nasmehe. Deloval mi je tako odsotno. Prepričana sem bila, da niti mojega imena ne ve. Pa sem se motila. Kot že tolikokrat v življenju. Potem je nekega dne sedel v kuhinji. Zatopljen je bil v reševanje križank. Ali pa se mi je tako samo zdelo. Usedla sem se zraven. Vzela svojo križanko. Jo začela reševati. On še vedno ni odmaknil glave. Kapa mu je delala senco. Končno je dvignil glavo. Si potegnil kapo z nje. Jo položil na mizo. Nasmehnil se mi je. Odložil še pisalo. Zaprl križanke. Nato pa z nasmeškom na ustih izgovoril:

"Sanda!!"

Pogledala sem ga. Mu vrnila nasmeh. Nisem znorela. Vedno sem sovražila okrajšave imena. Sprijaznila sem se sam s krajšavo prvih petih črk. Sovražila pa sem razne Sandre, Saše in podobne zadeve. Še dvakrat je ponovil vzdevek. Tako me še nikoli ni nihče poklical. Niti sama ne bi nikoli prišla do tega. Čez nekaj dni mi je pisal. Zahvaljeval se je za sliko. Pismo je začel s tem. Ugajalo mi je. Včeraj je dokončno zapustil ustanovo. Močno mi je stisnil roko. Se nasmehnil. Dolgo je ni izpustil. Ponovno je potegnil kapo z glave. Nato pa izgovoril tisto ime.

»Sanda!«

Vrnila sem mu še zadnji nasmeh. Vzdevek mi bo za vedno ostal v spominu. Zakaj me je tako klical? Zakaj me je prvič nekdo tako poklical ravno na psihiatriji?

Sreča

Vedno znova in znova si postavljam podobna vprašanja. Bom kdaj srečna? Kaj sreča sploh je? Nedolgo nazaj sem slišala, da smo srečni lahko le, dokler smo srečo pripravljeni videti. Slepa sem in gluha zanjo. Ali pa je ona postala nevidna. Ne vem, s čim bi se raje in hitreje sprijaznila. Spet gledam svoje zapestje in kličem po njej. Ni je. Ko jo že skoraj dosežem, padem. Ali pa mi spolzi iz rok. Bolje rečeno telesa. Mogoče srca?! Zazrem se v bel strop. Še vedno sem v »pižamarski« ustanovi. Želim si, da bi se sesula  name. Z njim bi se v drobce prahu sesula tudi sama. To željo mi lahko izpolni samo naravna katastrofa. Potres. Kakšen potres bo v mojem življenju naslednji? Kateri del bo zrušil? Kako me bo prilepil še bolj na dno? Ruševine potresa ostajajo. Še vedno ostajajo tudi ruševine mojega življenja. Tiste ruševine nikoli več ne bodo enake in cele. Iz potresnega razmišljanja me predrami medicinski tehnik.

"Zdravila. Dve sta tokrat!"

V roke mi porine čisto malo roza tabletko. Pogoltnem jo. Z minimalnim upanjem, da bo uspela rešiti moje ruševine. Preostanek vode zlijem v lijak. Odplava po odtoku. Lahko sem ta trenutek tudi to. Odtok, po katerem plavajo odplake. Ali pa kar sama odplaka. Iz pipe priteče voda. Naj bom ta trenutek ona. Nekaj, kar lahko mirno in svobodno teče. Iluzija, ne?!

»Zjutraj boste dali kri,« me ponovno predrami.

Tisto prekleto iglo bi najraje kar sama zapičila v žilo. Potem bi manj bolelo. Ne vem, ali vedo o čem razmišljam.

»Saj vi ste dovolj močni.«

Zadavila bi ga z golimi rokami. Močna. Ja, močna. Potrpežljiva. Še kaj? Mar to pomeni, da lahko še naprej prenašam vse?!