Sneženi mož

Ko sem zjutraj pogledala skozi okno, nisem mogla verjeti svojim očem. Toliko snega ne pomnim že odkar sem bila čisto mala punčka. Izza snega se je komaj videlo avtomobile stanovalcev bloka. Danes sem nekoliko poležala. Od vseh zgodnjih vstajanj zaradi terapij mi je spanca že resnično primanjkovalo. Ura je odbila 10.00, ko sem se končno spravila iz tople postelje. Privabil me je ravno tisti mrzel, a bel sneg. Najprej je bilo govora o neki maši. Pa sva jo zamudili, zato sva se odločili za dopoldanski sprehod. Iz kleti sem prinesla "snežke". Icemanke. Izgledajo tako vesoljsko, a so uporabne. Prvič in zadnjič sem jih imela obute pred dvema letoma. Na izletu v Salzburg. Potem sem jih zakopala med razna kletna orodja. Danes so spet videle svobodo in sneg. Obula sem jih in se odpravila. Začetek je bil tak kot vedno. Prevevala so me čustva nejevolje, dolgočasja, odvečnosti ... Prve pol ure sem z muko gazila po snegu in si recitirala pesem našega priljubljenega pesnika 'križem kraž gredo stopinje'. Ozirala sem se nazaj in pogledovala svoje stopinje. Razmišljala, kako svobodno hodijo v svet. Čustva so se nenadoma začela spreminjati. Seveda, od tu moja bipolarnost. Postajala sem vesela, razposajena mlada dama. Občutki, ki jih nisem čutila že dolgo. Stopila sem v 53 centimetrov visoko snežno odejo. Sneg se je lepil na moje kavbojke. Nisem se ozirala nanj, saj mi je postajalo vedno bolj in bolj prijetno. Gazila sem naprej. Do igral. Gugalnice. Stopila sem na tisti okrogel ostanek avtomobilske gume in se zagugala. Ona me je slikala. Jaz pa sem razmišljala, če se moja gugalnica tokrat guga v pravo smer. Stopila sem z nje. Tiste trenutke se je, saj nisem padla z nje. Splezala sem še na tobogan. In podoživljala spomine na lepa otroška, punčkasta leta. Ko sem se naveličala vseh veličin otroških igral, sem se brez pomislekov vrgla v sneg. Ležala sem v njem, dokler nisem začutila, da oblačila postajajo mokra. Vstala sem in se zagledala v svoj zasnežen obris. Potem pa nadaljevala pot. Otroška zimska idila se še vedno ni končala. Tekla sem po celem snegu se ustavila sredi gozdne jasnine in v roko prijela sneg. Oblikovala sem ga v kepo, valila po snegu. Gradil se je mali sneženi mož. V roko sem mu potisnila vejico drevesa. Ona mu je posodila še kapo. Nastajal je in nastal iz v danih trenutkih možnih sredstev, a bil je popoln. Sem potem tudi sama lahko tako popolna iz tistega, kar imam na voljo za življenje?