Bela sobica

Tako sem se navadila biti tisti pižamar, ki sem se ga pred osmimi tedni še bala, da me je beseda 'zaključila' rahlo pretresla. Ostala sem brez besed in nepremično strmela vanjo, njen koledar, mačko skozi okno. Plezala je po zidu in bila vedno znova na robu, a nikoli ni padla. Tud jaz nisem v teh 51 dnevih. Vedno sem hodila po robu in na njem tudi ostala. Skozi dneve sem se počasi, a vztrajno premikala v notranjost. 

"Bova zaključili ali greste v dnevno?"
Moj odgovor je bila tišina. Kasneje pa ...

"Ne vem!" 

Ta ne vem še vedno ostaja v mojem besednjaku. Besedice se moram kmalu znebiti. 

"Nekaj že veste."

Zjasnim se, da spala ne bi več tukaj. Končno se sporazumeva za teden dni dnevne oskrbe. Ponuja mi možnost trimesečnega zdravljenja v sosednji stavbi. Zavrnem. Ne potrebujem ga. Vpraša me po načrtih. Moji odgovori so bolj jasni in odločni. Vsi me čakajo. Zatakne se samo pri drugem strokovnjaku.

"Tu bo ostal!" 

Odgovor v meni sproži ponovni molk. Nisem se nadejala tega. Računala sem na zunanjega kolega. Tolažila sem se s tem zaradi tistih malih novi tabletk, ki bi jih morala dobiti že tukaj. Sedaj ne bo nič. Ponovno razmišljam o usodi. Tistem pojmu, ki v ljudeh ostaja nerazrešena uganka. Prostor zapustim s kislim nasmeškom. Vsako slovo je težko. Še zadnjič si ogledujem svojo belo sobico. Resnično sem se navezala nanjo. Še zadnjič ležem spat. Jutri bo še zadnji dan moj prostorček, skrit očem javnosti. Navdaje me tesnoba.

Orosijo se mi oči, ko zagledam napolnjeno in zaprto potovalko. Še zadnjič se ozrem po prostorčku. Kakšen bo njen naslednji lastnik?