Biser

Iz razmišljanja me je predramil njegov glas.

»Saj ste bili že v redu. Sedaj pa ste spet ugasnili.«

Pogledam ga in na svoja usta narišem prisilen nasmešek. Ta me zadnje mesece v večini zunanjih situacij tako ali tako vedno znova krasi. Pojma nimam, kaj naj mu odgovorim. Odgovor pričakuje. To je nekakšno bistvo teh skupin. Sicer pa. Tudi, če ostanem tiho, spet prekršim tisto bistvo. Tako ali tako ga kršim že mesece in mesece. Niti ga ne najdem. Samo v njej. To bistvo mi je za nov začetek življenja dovolj. Misli pa mi v tistih sekunda spraševanja po občutkih ponovno bežijo daleč stran. On še vedno nepremično gleda skozi okrogle naočnike in čaka na moj odgovor.

»Tako mi niha.«

Sama sebi se zdim idiotska. Kakšen odgovor?! V šoli zanj ne bi dobila pozitivne ocene.

»Niha?!«

»Bo bolje.«

Stavek, ki ga vsi znajo že na pamet, saj ga vsem ponavljam že leta in leta in mu v določeni krivulji nihanja niti ne zaupam. Slišim, kako moja soseda ponavlja moj stavek. Šepeta in šepeta. Ne vem, ali se z njim strinja ali ne. Konec koncev pa mi je popolnoma vseeno. Nova je. Moja eksistenca tu pa se izteka, zato niti ne bom navezovala stikov. Pozdravljala bom in odgovarjala na najnujnejša vprašanja novincev. Podoben cilj s staroselci sem si že zadala ob prihodu, a se ga nekako nisem držala. Očitno sem se želela socializirati.

On me končno pusti pri miru. Spet se mirno zatopim v svoje puste misli. Zagledam se v svetlo moder biserček, ki krasi mojo obutev. Nosim ga že celo večnost tukajšnjega bivanja, pa je še vedno tako bleščeč, jasen in popoln. Pritrjen je na belo luknjasto obuvalo. Tako trdo stoji na največji luknjici. Nikamor ne pade. Nič ga ne more premakniti. Zasidran je v svoje misli in prepričanja. Nihče mu ni kos. Za razliko od mene. Moj blisk je namreč pred leti nekoliko usahnil, zbledel, izgubil sijaj, se zamajal, odstopil od svoje sijajnosti, se premaknil, padel. Bo z leti tudi on tak?