Časopis

Dve leti in pol bo že odkar sem ga nazadnje videla. Nisem ga pogrešala. Mogoče v mejah normalne. Predvsem, ko sem razmišljala, kako prazno je dvorišče brez njega. Pa vrt. Na njem ni več njegovega ležalnika. Pred vrati ni več njegovih natikač. Moji čevlji so razmetani po celem prostoru. Desni copat leži na sredi hodnika, levi daleč stran od njega. Leta in leta mi je govoril, naj jih pospravljam. Učil me je osnovnih prvin pospravljanja. Še danes jih ne znam. Nisem ji želela znati. Vsakič, ko zagledam razmetan in razgrnjen časopis na klopi, kjer sedimo za kosilo, se spomnim nanj. Alergičen je bil, če tista velika pola največjega slovenskega časopisa ni bil pospravljeno po črticah tiska.

»Si dobila tak časopis?« me je vedno znova in  znova spraševal.

Odgovarjala sem mu s trdilnim stavki. Samo tako sem ga lahko jezila. Nikoli mi ga ni uspelo razjeziti do konca. Zmajal je z glavo. Prijel časopis. Pogledal njegove robove, ga zložil in postavil nazaj na svoje mesto. Podobno je bilo s copati pa čevlju. Vedno so v ravni liniji stali eden poleg drugega. Njegov stol pri kuhinjskem oknu je prazen. Vse je prazno, a znotraj mene je toplina. Njegova. Zdi se mi, da je še vedno z mano. V vsakem gibu. V vsaki besedi. Vsakem večjem dejanju. Vsakem prostoru. Ni me zapustil. Bedi na mano. Me usmerja. Me pregovarja. Tolaži. Opozarja skozi grozljive sanje. Včasih bi raje videla, da jih ne bi bilo. Saj vedno prinašajo opozorilo pred razočaranjem. Prepirom in čim podobnim.

Zaziram se v zlate črke njegovega ime. Letnico rojstva. Smrti. Grob je še vedno popolnoma prekrit s snegom. Nihče se ga ni dotaknil. Tam počiva v svoji angelski belini. Popolnoma negiben in sproščen. Mislim si, da sem tudi zaradi njega na novi, boljši poti. Globoko v sebi pa še vedno razmišljam o svoji usodi, ki bi bila lahko podobna njegovi. Najin konec bi bil lahko isti. Oba bi postala angelski belini. Vem, da tega ne bi prenesel. Spravil bi me nazaj na zemljo. Mogoče na onem svetu z mano ne bi spregovoril niti besedice več. Na oni strani ne bi imela več doma. Prijateljev. Življenjskih sopotnikov. Samo mir. Ne vem, kaj ima on. Verjetno nima ničesar, zato se vedno znova in znova vrača na zemljo. K meni. Zemeljski družini. Ali pa je to njegova naloga. Ne vem, kakšne naloge izpoljnujejo. Kako jih brez telesa sploh lahko. Kako je tam?