Jezero

Biser sredi jezera je bil v tem prvem resnem spomladanskem soncu na dosegu moje roke. Pletne so brez potnikov in čolnarjev rahlo valovale na gladini modrozelenega jezera. Ob njegovih robovih se je videlo ostanek tankega ledu. Tako krhek in lomljiv je bil. Z lahkoto bi se primerjala. Pa se nisem. Njega sem pustila stati tam, kot sem v tej začetni pomladi za nekaj drobnih trenutkov pustila stati svojo krhkost nekje tam globoko v svoji podzavesti. Dve rački, racak in raca sta stala ob robu jezera in se gledala. Racak se je popraskal po kljuno in odvihral na vodno gladino, medtem ko se je raca brez zadržkov nastavljala objektivu mojega fotoaparata. Stopala sem po snegu in blatni poti. Vedno bolj in bolj sem se približevala kraj, kjer sem se velikokrat zadrževala kot otrok. Ustavila sem se na tistem mestu in pred sabo zagledala živo sliko naše otroške poletne radosti. Leseni mostički, ki so postavljeni nad gladino jezera, so bili za krhko, a tudi močno otroško dušo vedno zanimivi. On je še kot otrok "po nesreči" pomočil svojo supergo v jezero. Izgovarjal se je, da ni vedel, da ne sme hoditi izven mostičkov. Nihče mu ni nasedel. V takratni poletni vročini si je želel samo mrzlega jezera, kopanja, plavanja do otoka ali samo namakanja. Nič mu ni pomagalo. Z mokro supergo je pešačil do doma in preklinjal vse, kar mu je bilo tiste sekunde na poti. V glavi si je verjetno že izdeloval načrt, kako bo naslednjič prelisičil starejši rod in zaplaval tja. Stopala sem počasi naprej. Nikogar ni bilo v bližini. Ustavila sem se na naslednji točki. Kopališču. Spomnila sem se, kako je starejši izmed njiju najel majhen temno rjav lesen čoln. In zaveslal proti sredini. Otoku. V samih kopalkah smo se podali po 99. stopnicah in obujali anekdoto, zakaj na otoku manjka stota stopnica. Zvonček želja je tiho obstal v cerkvici. Kopalke niso bile primerna oprema za cerkveno ustanovo. Obiskali smo jo naslednjič. S pletno. Takrat sem pozvonila na zvonček želja in si zaželela nemogoče željo. Pa se mi je čez dve leti uresničila. Spraševala sem se, kaj bi si zaželela sedaj. Samo majhno skromno željo imam, ki pa se mi zdi tako nedosegljiva, kot se mi je v tisti sekundi zdelo nemogoče doseči tudi otok. Tako blizu sta, a hkrati tako daleč. Oba ločuje naravna sila, ki je močnejša od toka življenja.  Z vrha hriba se še zadnjič ozrem na okolico. V primerjavi z mano je vse tako mogočno in močno.