Sprejemna

V sredo sem imela svoj klasični enomesečni rutinski pregled. Nekoliko sem že pozabila, kako vse skupaj izgleda. A brez birokracije tudi tokrat ni šlo. Desna sprejemna pisarna je bila zaprta, kot prejšnjega avgusta. Ženska je očitno spet na dopustu. Potrkala sem na levo, tako isto sem namreč naredila tudi zadnjič. Pa me je ženska, vedno je slabe volje, ubijalsko pogledala in rekla, naj malo počakam. Bila sem že pozna, zato sem ignorirala njen pogled in ji s prijaznim tonom rekla, da sem pač naročena. Vse kar bi morala narediti je, da bi preverila moje zavarovanje, torej vstavila v tisto napravico zdravstveno izkaznico in mi dala rumen list, na katerem piše, kako terapijo sem z zdravnico imela. Pa mi je rekla: "Pojdite na EKI, tam čez." Najraje bi ji zabrusila, da dobro vem, kje je EKI, saj sem tam zdravila celo zimo. Samo prijazno sem se ji zahvalila in odkorakala skozi sosednja vrata. Nekdo je bil v sprejemi pisarni EKI-ja. Počakala sem, nato pa vstopila. Ženska me je prijazno pozdravila. Kakšna sprememba. Rekla je, da me je videla že v drugi stavbi (ja, jaz tudi tebe), da se ji je zdelo, da sem naročena tukaj, a potem ni rekla ničesar. Globoko in iskreno se je opravičevala, da sem morala čakati in posledično imeti nevšečnosti. Prijazno sem jo pogledala. Ej, prvič se vidiva, nisi me mogla prepoznati. Spet sem ostala tiho. Žigosala je zdravstveno izkaznico in izpolnjevala list, vmes pa govorila: "Po recept tudi pridite sem." "Kaj pa naslednjič?" jo vprašam, želela sem se namreč izogniti neprijaznosti sosednje stavbe. "Tudi lahko. Veste, če me ni tukaj, malo počakajte, sigurno sem kje naokoli." Še enkrat se opraviči za čakanje. Godila mi je njena prijaznost, kakšna sprememba od prej. Pa vse skupaj ločuje samo dvorišče. "Zdravnica je še zasedena, malo boste počakali, se opravičujem." Spet sem hotela blekniti, da vem, saj slišim njo in pacineta skozi oblazinjena vrata. Naj ne bi bila taka, zato, da se nič ne sliši. Usedla sem se in čakala. Vmes pa kašljala. Pacinet je odšel in na vratih se je pojavila ona z nasmehom do ušes. "Kar naprej." Bila je sladka kot med. Zaskrbljeno me je povprašala po kašlju. Mi vsaj trikrat rekla, naj obiščem zdravnika, če ne bo bolje. Bila je sumičeva, če ni to posledica kake najine terapije. Tolažila sem jo z bronhitisom, pa mi ni ravno nasedla. Hitro sva končali. Ah, bila je tako materinska. Popolnoma drugačna kot na skupinah. Sedaj mi je res žal, da sem jo napačno sodila.

80.

Pa saj ne vem, imam 80. ali 26. let??? Takole je bilo včeraj:
9.00: cipralex, panatus forte
12.00: karbofin, lepicol
14.00: nalgesin forte
21.00: aspirin direkt, panatus forte, torendo

Kaj bo jutri?

Bronhitis

Vedno je bilo tako. Kot otrok sem bolehala za kroničnimi anginami, kot najstnica za brohnitisom. Začelo se je z bolečim grlom, trajalo je kake dva dni. Razni Neoangini, pa domači med, solnica niso pomagali. Čez dva dni je boleče grlo preraslo v smrkanje in kašljanje, ki je postajalo vedno bolj in bolj napadalno. Včasih sem mislila, da bom izkašljala pljuča. Obisk zdravnika in antibiotiki so bili neizogibni. Pred leti so mi za umiritev predpisali celo kodeinijev fosfat. Lekarničarka je zanj zahtevala še osebni dokument. Potem je bilo za 3 leta mir. Do prejšnje nedelja. T. pravi, da kašljam kot osel. Jaz pa se še vedno nisem spravila k zdravniku. Nekje sem brala, da brohnitis blažita med in bezgov čaj. Še vedno se zdravim s tem. Pri vseh antidepresivih in antipsihotikih pa raznih zeliščnih tabletih zaradi stranskih učinkov teh pomirjajočih substanc si ne morem privoščiti še antibiotikov. Bomo videli, kako se bo po tednu dni vse skupaj obrnilo, na bolje ali slabše.

Utrinki s četrtkove tekme med Italijo in Slovenijo

Kolesarska pot Radovna

Sp. Gorje - Zg. Gorje - Krnica - Sp. Radovna - Sr. Radovna - Zg. Radovna - Krma - Zg. Radovna - Sr. Radovna - Sp. Radovna - Krnica - Zg. Gorje - Sp. Gorje = 40 km = 36-ič letos! Naslednje leto mogoče 50 x.

Miš

V steklenice sem prelivala domači orehovec, ko sem zaslišala cviljenje. Bilo mi je nekam znano. Podobno mojemu v najhujših trenutkih krize. Skoraj sem izpustila tisto stekleno stvar, nato pa pred sabo zagledala našega mačkona. V svojem majhnem gobčku je držal miško. Ta se mi je tako zasmilila, da sem refleksno tlesknila ob dlani. Pogledal me je, češ zakaj se razburjam, saj sem bil priden na lovu, nato pa jo izpustil. Zbežala mu je med naše bujno vejevje potonk. Jezno me je pogledal, dvignil rep in se v nizki preži postavil na spodnjo stran rož. Da se mu da, sem razmišljala. Jaz za take stvari prehitro obupam. Kar naenkrat se mu je pridružil še sosedov mačkon. Ta velika črno-bela lisasta kepa je stala na zgornji strani potonk. Nepremično je v nizki preži premikala oči in iskala majhno stvarco. Z zanimanjem sem ju opazovala in čakala, kako jima bo trofeja pobegnila. Naš tigrast mišolovec je mirno stal, nato pa ... je planil nanj. Verjetno je razmišljal, da njegovega ozemlja ne bo zasedal. Stepla sta se in zbežala na dvorišče. Miška je zacvilila. Ah, zmagoslavni krik, in odskakljala na travnik, tja v svojo luknjico. Ona se je po dolgem času spet do solz nasmejala. Nato pa se prijela za trebuh, ustrašila se je, da ji bodo popokali operacijski šivi. "Veš, sedaj vem, zakaj v risankah vedno miši pobegnejo mačkom." V glavi je imela Tom&Jerryja. Še vedno sem prelivala rjavo tekočino in razmišljala, kako podobno sem tudi sama že nekaj časa ujeta v lastne misli. Mogoče se bodo tudi one kdaj steple in mi prinesle zmagovalni krik.

Španija : Slovenija

Kot nekdanjo košarkašico me je seveda zajela mrzlica Eurobasketa 2013. Včeraj so naši pokazali pravi igro proti Španijo. Sedaj me bo kdo linčal, a jaz sem navijala za rdeče. Ko sem kupovala karto za naslednji del, sem računala, da bodo naši drugi v svoji skupini in si jih bom tako lahko ogledala. Ah ja, sedaj lahko samo upam, da nemara izgubijo proti Hrvaški?, Gruziji? ali mogoče Poljski?. No ja, se bom v četrtek zadovoljila tudi s Španci, Grki, Turki ali Finci.