Sprejemna

V sredo sem imela svoj klasični enomesečni rutinski pregled. Nekoliko sem že pozabila, kako vse skupaj izgleda. A brez birokracije tudi tokrat ni šlo. Desna sprejemna pisarna je bila zaprta, kot prejšnjega avgusta. Ženska je očitno spet na dopustu. Potrkala sem na levo, tako isto sem namreč naredila tudi zadnjič. Pa me je ženska, vedno je slabe volje, ubijalsko pogledala in rekla, naj malo počakam. Bila sem že pozna, zato sem ignorirala njen pogled in ji s prijaznim tonom rekla, da sem pač naročena. Vse kar bi morala narediti je, da bi preverila moje zavarovanje, torej vstavila v tisto napravico zdravstveno izkaznico in mi dala rumen list, na katerem piše, kako terapijo sem z zdravnico imela. Pa mi je rekla: "Pojdite na EKI, tam čez." Najraje bi ji zabrusila, da dobro vem, kje je EKI, saj sem tam zdravila celo zimo. Samo prijazno sem se ji zahvalila in odkorakala skozi sosednja vrata. Nekdo je bil v sprejemi pisarni EKI-ja. Počakala sem, nato pa vstopila. Ženska me je prijazno pozdravila. Kakšna sprememba. Rekla je, da me je videla že v drugi stavbi (ja, jaz tudi tebe), da se ji je zdelo, da sem naročena tukaj, a potem ni rekla ničesar. Globoko in iskreno se je opravičevala, da sem morala čakati in posledično imeti nevšečnosti. Prijazno sem jo pogledala. Ej, prvič se vidiva, nisi me mogla prepoznati. Spet sem ostala tiho. Žigosala je zdravstveno izkaznico in izpolnjevala list, vmes pa govorila: "Po recept tudi pridite sem." "Kaj pa naslednjič?" jo vprašam, želela sem se namreč izogniti neprijaznosti sosednje stavbe. "Tudi lahko. Veste, če me ni tukaj, malo počakajte, sigurno sem kje naokoli." Še enkrat se opraviči za čakanje. Godila mi je njena prijaznost, kakšna sprememba od prej. Pa vse skupaj ločuje samo dvorišče. "Zdravnica je še zasedena, malo boste počakali, se opravičujem." Spet sem hotela blekniti, da vem, saj slišim njo in pacineta skozi oblazinjena vrata. Naj ne bi bila taka, zato, da se nič ne sliši. Usedla sem se in čakala. Vmes pa kašljala. Pacinet je odšel in na vratih se je pojavila ona z nasmehom do ušes. "Kar naprej." Bila je sladka kot med. Zaskrbljeno me je povprašala po kašlju. Mi vsaj trikrat rekla, naj obiščem zdravnika, če ne bo bolje. Bila je sumičeva, če ni to posledica kake najine terapije. Tolažila sem jo z bronhitisom, pa mi ni ravno nasedla. Hitro sva končali. Ah, bila je tako materinska. Popolnoma drugačna kot na skupinah. Sedaj mi je res žal, da sem jo napačno sodila.