Miš

V steklenice sem prelivala domači orehovec, ko sem zaslišala cviljenje. Bilo mi je nekam znano. Podobno mojemu v najhujših trenutkih krize. Skoraj sem izpustila tisto stekleno stvar, nato pa pred sabo zagledala našega mačkona. V svojem majhnem gobčku je držal miško. Ta se mi je tako zasmilila, da sem refleksno tlesknila ob dlani. Pogledal me je, češ zakaj se razburjam, saj sem bil priden na lovu, nato pa jo izpustil. Zbežala mu je med naše bujno vejevje potonk. Jezno me je pogledal, dvignil rep in se v nizki preži postavil na spodnjo stran rož. Da se mu da, sem razmišljala. Jaz za take stvari prehitro obupam. Kar naenkrat se mu je pridružil še sosedov mačkon. Ta velika črno-bela lisasta kepa je stala na zgornji strani potonk. Nepremično je v nizki preži premikala oči in iskala majhno stvarco. Z zanimanjem sem ju opazovala in čakala, kako jima bo trofeja pobegnila. Naš tigrast mišolovec je mirno stal, nato pa ... je planil nanj. Verjetno je razmišljal, da njegovega ozemlja ne bo zasedal. Stepla sta se in zbežala na dvorišče. Miška je zacvilila. Ah, zmagoslavni krik, in odskakljala na travnik, tja v svojo luknjico. Ona se je po dolgem času spet do solz nasmejala. Nato pa se prijela za trebuh, ustrašila se je, da ji bodo popokali operacijski šivi. "Veš, sedaj vem, zakaj v risankah vedno miši pobegnejo mačkom." V glavi je imela Tom&Jerryja. Še vedno sem prelivala rjavo tekočino in razmišljala, kako podobno sem tudi sama že nekaj časa ujeta v lastne misli. Mogoče se bodo tudi one kdaj steple in mi prinesle zmagovalni krik.