Sanda

Ko sem ga drugi dan svojega bivanja v tistem prostoru zagledala, se mi je zdel tako znan. Nosil je kapo. Nikoli je ni dal z glave. Samo, če jo je moral. Razmišljala in razmišljala sem. Nisva se pogovarjala. Niti pozdravljala. Delila sva si samo nasmehe. Deloval mi je tako odsotno. Prepričana sem bila, da niti mojega imena ne ve. Pa sem se motila. Kot že tolikokrat v življenju. Potem je nekega dne sedel v kuhinji. Zatopljen je bil v reševanje križank. Ali pa se mi je tako samo zdelo. Usedla sem se zraven. Vzela svojo križanko. Jo začela reševati. On še vedno ni odmaknil glave. Kapa mu je delala senco. Končno je dvignil glavo. Si potegnil kapo z nje. Jo položil na mizo. Nasmehnil se mi je. Odložil še pisalo. Zaprl križanke. Nato pa z nasmeškom na ustih izgovoril:

"Sanda!!"

Pogledala sem ga. Mu vrnila nasmeh. Nisem znorela. Vedno sem sovražila okrajšave imena. Sprijaznila sem se sam s krajšavo prvih petih črk. Sovražila pa sem razne Sandre, Saše in podobne zadeve. Še dvakrat je ponovil vzdevek. Tako me še nikoli ni nihče poklical. Niti sama ne bi nikoli prišla do tega. Čez nekaj dni mi je pisal. Zahvaljeval se je za sliko. Pismo je začel s tem. Ugajalo mi je. Včeraj je dokončno zapustil ustanovo. Močno mi je stisnil roko. Se nasmehnil. Dolgo je ni izpustil. Ponovno je potegnil kapo z glave. Nato pa izgovoril tisto ime.

»Sanda!«

Vrnila sem mu še zadnji nasmeh. Vzdevek mi bo za vedno ostal v spominu. Zakaj me je tako klical? Zakaj me je prvič nekdo tako poklical ravno na psihiatriji?