Ogledalo

Ponovno sem pred ogledalom. Tokrat celo pred tistim pravim. Sedim v sobi za skupine. Tako malo nas je. Razmišljam, kam naj se usedem. Odločim se, da mu bom kazala hrbet. Bolj glavo. Na steni zagledam kamero. Rečeno je bilo, da naših pogovorov ne snemajo. Posnamejo samo naše glasove. Vidijo pa nas skozi ogledalo. Pojma nimam, kdo vse sedi tam. Pravzaprav mi iz minute v minuto postaja popolnoma vseeno. Tako ali tako sem tiho. Prednost dajem drugim. Novim. Ne znam si izboriti mesta za govor. Ali pa si ga nočem?! Sprašujem se, kdaj sem postala tako tiha. Zadržana. Neopazna. Moji problemi niso pomembni. Ali se mi samo ne zdijo. Meni. Saj se vedno znova in znova ponavljam. Predrami me blag udarec v steklo. Ogledalo. Ponovno se zavem, da nekdo posluša. Skupina se končuje. Vprašajo me po vikendu. Samo kratek stavek spregovorim o joku.
"Za več ne bo časa."

Saj vem. Občutek slabe vesti  polni mojo dušo. Ne vem, zakaj. Nisem spregovorila zato, da bi o dogajanju tudi razlagala. Zdijo se mi pač brezpomenski. Pa verjetno niso. Bolj kot s svojimi problemi se ukvarjam s spoznanjem. Mogoče vprašanjem, da so tudi oni že naveličani vsega. Tolažba, da gre za njihovo službo, mi ni v pomoč. Pogledam terapevtko. Slabe volje je. Kolikor je ona sploh lahko. To me še bolj odbije. In prepriča v tišino. Ura in pol se konča. Vstanem. Ogledalo pokaže mojo zrcalno sliko. Zaželim si, da bi se tudi moja čustva prezrcalila. Iz negativnih v pozitivna. Se kdaj bodo?