Blato

Stopila sem v najbolj umazano blato. Brez, da bi sploh vedela. Stopala sem počasi. Brez, da bi pogledala levo ali vsaj desno, prečkala tire. Nezavarovan železniški prehod. Pred letom in pol so me dobili. Plačala sem kazen. Ni me izučilo. Mogoče ga tako rada prečkam tudi zato, ker mislim, da me bo kdaj nevede presenetil vlak. Potem na onem svetu ne bom imela občutka slabe vesti. Da sem si namerno vzela življenje. Presenetilo me je blato. Lahko bi ga pričakovala, saj se je topil sneg. Voda je rahlo odtekala po zemlji. A bila sem prelena, da bi izbrala daljšo pot do postaje. Nosila sem svetlo rjave uggice. Spremenile so barvo. Postale so temnejše. Nisem se ozirala, Še naprej sem hodila po blatni stezi. Ona je preklinjala mene in blato. Preslišala sem jo in stopala naprej. Tudi uggice so obupale. Niso se več borila z blatom. Začutila sem njegovo lepljivo toplino na svojih nogavicah. Po stari navadi bi morala zakleti. Pa nisem. Končno sem stopila na cesto. Po asfaltu bi jih lahko podrsala in se rešila manjše količine blata. Pa nisem. Blatna sem in umazana tudi v realnem življenju. Mogoče mi tudi zato blato na nogah tako ustreza. Dopustila sem, da blato in umanaznija prideta v mene. Za isto pot se je odločila tudi moja uggica.

Doma vzamem krpo. Jo zmočim. Narahlo obrišem temno rjavo liso. Samo razmaža se. Nariše oblaček. Tudi moje življenje je vse bolj oblačno. Očitno je tudi ona že dosegla najvišjo stopnjo svojega življenja. Pustim jo tam, s svojim blatom. Naslednji dan se odpravim v trgovino. Kupim nove. Črne. Razmišljam, kaj bom s starimi. Vržem jih v smeti. Tudi sebe bi ta trenutek najraje vrgla v smeti, saj v sebi nosim preveč umazanije. Občutek slabe vesti, ki se iz dneva v dan stopnjuje v smetišče. Zdi se mi, da bo v mojem življenju z dnevi premalo prostora za vse smeti. Bodo kdaj zgnile?