Sreča

Vedno znova in znova si postavljam podobna vprašanja. Bom kdaj srečna? Kaj sreča sploh je? Nedolgo nazaj sem slišala, da smo srečni lahko le, dokler smo srečo pripravljeni videti. Slepa sem in gluha zanjo. Ali pa je ona postala nevidna. Ne vem, s čim bi se raje in hitreje sprijaznila. Spet gledam svoje zapestje in kličem po njej. Ni je. Ko jo že skoraj dosežem, padem. Ali pa mi spolzi iz rok. Bolje rečeno telesa. Mogoče srca?! Zazrem se v bel strop. Še vedno sem v »pižamarski« ustanovi. Želim si, da bi se sesula  name. Z njim bi se v drobce prahu sesula tudi sama. To željo mi lahko izpolni samo naravna katastrofa. Potres. Kakšen potres bo v mojem življenju naslednji? Kateri del bo zrušil? Kako me bo prilepil še bolj na dno? Ruševine potresa ostajajo. Še vedno ostajajo tudi ruševine mojega življenja. Tiste ruševine nikoli več ne bodo enake in cele. Iz potresnega razmišljanja me predrami medicinski tehnik.

"Zdravila. Dve sta tokrat!"

V roke mi porine čisto malo roza tabletko. Pogoltnem jo. Z minimalnim upanjem, da bo uspela rešiti moje ruševine. Preostanek vode zlijem v lijak. Odplava po odtoku. Lahko sem ta trenutek tudi to. Odtok, po katerem plavajo odplake. Ali pa kar sama odplaka. Iz pipe priteče voda. Naj bom ta trenutek ona. Nekaj, kar lahko mirno in svobodno teče. Iluzija, ne?!

»Zjutraj boste dali kri,« me ponovno predrami.

Tisto prekleto iglo bi najraje kar sama zapičila v žilo. Potem bi manj bolelo. Ne vem, ali vedo o čem razmišljam.

»Saj vi ste dovolj močni.«

Zadavila bi ga z golimi rokami. Močna. Ja, močna. Potrpežljiva. Še kaj? Mar to pomeni, da lahko še naprej prenašam vse?!