'Toys don't hug back, but sometimes is that all what I've got.' 'Igračke ne objemajo nazaj, a
včasih je to vse, kar imam,' je pred leti imela zapisano prijateljica na takrat še najbolj priljubljeni
spletni klepetalnici. Z njo se nisem videla že leta in leta. Od gimnazije.
Misel pa je za vedno ostala v meni. Kako prav je imela. Kako prav ima tisti, ki
je misel v originalno zapisal. Jaz imam tudi svojo. Igračko. Roza pujso Pepo. Niti ni
več tako roza. Štiri leta je že stara. V
škatli je stala. V trgovini. Vsakič, ko sem šla v prvo slovensko veleblagovnico,
sem jo opazovala. Bile so tri. Želela sem srednjo.
»Tako bi imela.«
Ona nikoli ni rekla ničesar. Potem jo je nekega oktobrskega dne prinesla v stanovanje. V veliki vreči. V roki je imela malega rumenega plišastega medvedka. Tudi ona je potrebovala igračo za objemanje. Vzela sem ji ga. Motil me je. Prišit je bil na njeno roko. Verjetno ga v določenih trenutkih pogreša. Kot jaz njo, če je ni zraven. V začetnih obdobjih je še govorila. Kot jaz. Potem sem ji iz trebuha vzela mehanizem. Motil me je. Vsakič, ko sem jo objela se je zasmejala in govorila. Napolnila sem jo z blagom. In jo oblekla nazaj v tisto vijolično oblekico. Postala je kot jaz. Ne govori več. Ne smeje se več. V sebi nima več mehanizma za življenje. Tudi moj se je pokvaril že davno. Vzeli so mi ga ali pa sem si ga vzela kar sama. Namesto sreče in smeha v sebi nosi blago. Praznino. Kot jaz. Pograbim jo. Njen pujsast nos gleda čez mojo ramo. Opazuje okolico. Verjetno se je že naveličana, da je vsak dan mokra in slana. Tudi nekateri drugi so se že naveličali mojega mokrega obraza. Pa raje ostane tiho. Pa raje ostanejo tiho. Odložim jo. Zapustim sobo. Vrnem se. Sama leži sredi velike postelje. Spet čaka, da jo vzamem. Ji popravim oblačila. Čudno ji stojijo. Čakam, da kdo vzame mene in me popravi. Bo komu uspelo?
Ona nikoli ni rekla ničesar. Potem jo je nekega oktobrskega dne prinesla v stanovanje. V veliki vreči. V roki je imela malega rumenega plišastega medvedka. Tudi ona je potrebovala igračo za objemanje. Vzela sem ji ga. Motil me je. Prišit je bil na njeno roko. Verjetno ga v določenih trenutkih pogreša. Kot jaz njo, če je ni zraven. V začetnih obdobjih je še govorila. Kot jaz. Potem sem ji iz trebuha vzela mehanizem. Motil me je. Vsakič, ko sem jo objela se je zasmejala in govorila. Napolnila sem jo z blagom. In jo oblekla nazaj v tisto vijolično oblekico. Postala je kot jaz. Ne govori več. Ne smeje se več. V sebi nima več mehanizma za življenje. Tudi moj se je pokvaril že davno. Vzeli so mi ga ali pa sem si ga vzela kar sama. Namesto sreče in smeha v sebi nosi blago. Praznino. Kot jaz. Pograbim jo. Njen pujsast nos gleda čez mojo ramo. Opazuje okolico. Verjetno se je že naveličana, da je vsak dan mokra in slana. Tudi nekateri drugi so se že naveličali mojega mokrega obraza. Pa raje ostane tiho. Pa raje ostanejo tiho. Odložim jo. Zapustim sobo. Vrnem se. Sama leži sredi velike postelje. Spet čaka, da jo vzamem. Ji popravim oblačila. Čudno ji stojijo. Čakam, da kdo vzame mene in me popravi. Bo komu uspelo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar