Pot

Sprehod. Tri. Štiri tedne. Mogoče mesec in pol se že nisem sprehodila do pokopališča. Pravzaprav nikamor. Verjetno me že pogreša. Pot do tja poznam bolj kot sebe. Ironično. Prehodila sem jo tisoč in tisočkrat. Bila je moja pot do šole. Nič se ni spremenila. Za razliko od mene. Prazna je. Tiha. Čuti z mano. Mi bere misli. V teh turobnih zimskih dnevih. Obdajajo jo pusti travniki. Levo. Desno. Prva hiša je šele kak kilometer pred mano. Na vrhu manjšega hribčka. Levo stoji kapelica. Samo njo so lani prenovili. Ozrem se po prehojeni poti. Mogoče pa se je spremenila. Postala je širša. Bolj luknjasta. Krpali so luknje. Vidi se nov asfalt. A brazgotine na njej še vedno ostajajo. Teh se ne da zakrpati. Tako kot mojih ne. Ljudje. Življenje.  Poplave so jo nezavedno uničevale in uničile. Kot mene. Z vrha poti se že vidi pokopališče. Še bolj prazno je kot pot. Nikogar ni. Samo nagrobniki. Napisi. Pogledam proti šoli. Igrišče. Telovadnica. Tisto, kar sem nekoč oboževala.

»Šla boš na medobčinsko prvenstvo.«

Začudeno ga gledam.

»Atletika. Najboljša na šoli si.«

Rada bi mu oporekala. Ne treniram atletike. Raje ostanem tiho. In sanjam. O stopničkah. Medalji. Moji prvi, čisto pravi medalji. Ne skupinski. Ne priznanju. Ne leseni. Ne pokalu. Medalji. Taki, kot jo dobijo športniki na televiziji. Razglasitev. Okoli vratu nosim medaljo. Čisto pravo. Trak je bele, modre in rdeče barve. Na vrhu je simbol športne zveze. Pod njim kraj, kjer sem jo osvojila. Pod njim tekač. Na drugi strani datum. S ponosom jo nosim do doma. Položim jo na mizo. Stečem po dedka.

»Naredi, da bo stala na steni.«

Slišim vrtanje, privijanje. Obešena je. Visi nad mojo posteljo. Kasneje je dobila še sestrico.

Hodim po zakrpani poti. Verjetno je tudi ona nekoč imela sanje. Kot jaz. Verjetno jih je kdaj uresničila. Kot jaz. Danes jih nimava več. Jih bova kdaj spet imeli?