V sredo sem tudi uradno postala pižamar. Kar strpali so me tja. Hodila sem po stopnicah zdravstvene ustanove. Samo na urgentno psihiatrično ambulanto vstopim. V drugo nadstropje. Po zdravila. Sedela sem nasproti moškega. Spraševal in spraševal me je. Odgovarjala sem. Opisovala svoje občutke. Pogledal me je. Popolnoma prestrašeno. Bolj zaskrbljeno.
"Žal mi je ... Ostala boš v ....".
Zajokam. V glavi se mi vrti gledališka predstava. Tista, ki sem jo nedolgo nazaj gledala v Drami, z zaključnim stavkom 'vsi smo v'.
"Po pravilih te moramo sprejeti, tudi če odkloniš."
Megli se mi. Potem me pregleda še ena psihiatrinja. Razmišlja, kam naj me pošlje. Med katere. Zavrti številko. Vpraša za prosto mesto. Mi da list. Odpeljejo me. Vsi so tako prijazni. Tam me pregledata še dve osebi. Prva razmišlja o odprtem ali zaprtem oddelku. Obljubim, da si ne bom ničesar naredila. Podam ji roko. Potem se odloči za odprtega. Ona in sorodniki me pospremijo do sobe. Vse je belo. Samo postelja in majhna omarica sta rjavi. Sama sem. Zaenkrat. A verjetno me bodo premestili v sobo za dva. Nočem družbe ostalih pižamarjev. Vse mi razkažejo. Vseeno. Pustite me samo z lastnimi čustvi. Zvečer pride psihiatrinja. Posluša srce in dihanje. Nato lahko zaspim. Ne morem. Že prej so mi govorili o uspavalih. Ne prosim zanje. Zbujam se. Ob polnoči in petih preverijo, če spim. Naredim se popolnoma negibno. Naslednji dan sledijo delavnice. Odprem se. Povem tudi zanjo. Vsi strmijo vame. Čudijo se od kje moč in volja. Tudi sama se sprašujem podobno.
Sledi zasebni pogovor s psihiatrinjo. Potem mi prenesejo sporočilo od mentorice, da sem tudi uradno diplomirala. Je že komu to uspelo na psihiatriji?
Ni komentarjev:
Objavite komentar