Cvet

V skupnem prostoru naše ustanove je majhna bela tabla. Na njej visi jedilni list. Poleg njega so na papirju zapisane zadolžitve vsakega posameznika. Nekaj prostora je še. Popolnoma nezavedno vzamem zeleno pisalo. Odprem tisto drobno stvarco, ki ga obdaja in mu ne dovoli na svobodo. Ogledujem si konico pisala. Končno je prosta. Ozrem se po ostalih sostanovalcih. Bomo tudi mi kdaj tako svobodni? Bo tudi nas kdaj kdo osvobodil? Opazujejo me s kotičkom očesa. Na tablo narišem sonce z oblakom. Nasmehnejo se.

»Samo, da nisi narisala nevihte.«

»Še pride.«

Zaprem ga nazaj. Tudi mi smo tako zaprti. Tudi mi se zapiramo in odpiramo. Zapirajo nas in odpirajo. Nimam obstanka. Sprehodim se po hodniku. Pogledam na zasneženo igrišče. Otroci se brezskrbno igrajo. Kepajo. Po snegu porivajo veliko kepo za sneženega moža. Skočila bi skozi okno. Med njih. Spet bi postala otrok. Mala punčka. Trmasta. Svojeglava. Samozavestna. Nasmejana. Igriva. Vesela. Brezskrbna. Srečna. Optimistična. Ambiciozna. Pa ne morem. Z mislimi odplavam v pritličje. V tisto majhno pogovorno sobico. V glavi mi odmevajo njene prijazne besede. Prepričana je, da bom po mesecih jemanja predpisanih zdravil spet taka. Mala punčka. Stavek je izgovorila z zaupljivim tonom. A jaz ji še vedno ne zaupam popolnoma. Še vedno jim ne zaupam. V mojem odgovoru je zaznala strah.

»Česa se bojite?«

Molčim. Zadržujem jezo. Solze. Bolečino. Tesnobo. Strah. Ponovi vprašanje. Ponovi ga še petič. Končno ji odgovorim.

»Da bom ostala na istem.«

Nasmehne se. Ena redkih terapevtk je, ki se pacientom nasmiha. Prebira moje občutek. Prebiram jo nazaj. Na zunaj je drugačna kot mi. Njeno telo kaže ostanke hude nesreče. Tudi njena notranjost je drugačna. Tako topla, srečna, hvaležna, odprta je. Mi nismo. Drugi niso. Ure in ure bi lahko sedela z njo v majhnem prostorčku in se je ne bi naveličala. Vstanem.

»Hvala. Tako zelo ste prijazni.«

Nasmehne se. Stegnem roko. Tudi ona stegne desnico. Nima dlani. Niti malo ne oklevam. Stisnem ji podlaket. Ljudje, ki so del nje, so lahko srečni, da jo imajo.

Na tablo je nekdo narisal cvetove. Enega pobarvam. Ostane jih še mnogo. Ponovno me opazujejo.

»Vsak pobarvan cvet pomeni en dan bivanja tukaj.«

Nasmehnem se. Koliko cvetov bo pobarvanih do odpusta?