Bes

Sovražni občutki rastejo v meni. Jeza se spreminja v bes. Ne rečem nič. Samo tiho opazujem sklenjen krog ljudi. Vsi nosijo podobne probleme. Vsak je na svoj način hud. Tako težko rešljiv. Boleč. Poslušam jih. Obdajo me različni občutki. A še vedno prevladuje jeza. Umaknila bi se stran. V samoto. V sobo. Ta trenutek mi resnično ni do njih. Njihove družbe. Njihovih besed. Majhna ženska, ki vodi terapijo našega kroga, me pogleda. Očitno ve, s čim se spopadam. Vpraša me po občutkih. Svojo trenutno jezo opišem s skrajno sovražnim tonom glasu. Ne da se motiti.

»Se znate razjeziti?«

Po glavi se mi podijo različni odgovori. 'Bi rada videla? Ne vem. Bi rada občutila na lastni koži?' Globoko vdihnem. Na ustnice narišem prisilen nasmešek.

»Včasih.«

Govori o moji notranji jezi. Njen glas se mi zdi tako oddaljen. Tuj. Trikrat mora ponoviti novo vprašanje. Sprašuje o nekem sproščanju notranje jeze. Brez slabe vesti priznam.

»Nad sabo. Rezanje.«

Tokrat njene ustnice ustvarijo zmagovalni nasmešek. Skupinska terapija je zaključena. Pokliče me v svojo pisarno. Na privatni pogovor. Vrata so oblečena v mehko zaščito. Razmišljam, kako bi jih sesula. Zlomila svinčnik na mizi. Odveč je. Raztrgala njen koledar.

»Vseeno smo se odločili, da ti damo zdravila.«

Napoti me v sosednjo sobo k novi terapevtki. Čakam jo. Kličem njo. In norim. Da je govorila o nekih pomirjevalih. Razmišljam, kako jih bom spravljala v žep. Ne bom jih jemala. Tudi ona postane panična. Sprehajam se po hodniku in mirim. Končno pride. Nasmehne se. Njen obraz me pomiri. Nekaj je na njej. Lahko  ji popolnoma zaupam. Pojasnjuje zdravila. Niso pomirjevala. Vmes sem že pozabila njihovo ime. Iz žepa potegnem telefon. Ponovno jo vprašam po vrsti. Odtipkam ime. Smehlja se. Globoko izdihnem zrak, ki se je kopičil v mojih pljučih. V meni. Ni bil izdihe jeze. Bil je izdih olajšanja. Zaprem vrata. Odskakljam po stopnicah med ta trenutek moje ljudi. Sesedem se v našem čajnem prostoru.

Bodo res pomagala?