Dež

V sredo sem spet padla v svoje depresivno razpoloženje in tiste begajoče se misli, ki jih včasih tako težko nadziram. Vse se mi je spet zdelo tako črno, nikjer na svetu, nikjer v mislih ni bilo niti kančka beline. Še sonce, ki je v četrtek tako močno božalo naše telo in zemljo, mi ni prineslo veselja. Včeraj sem po dolgem času spet neutolažljivo jokala. Nisem in nisem se mogla umirit. Bila je že ura jemanja tablet, zato sem segla po tisti rozasti okrogli stvari in jo vsa tresoča pogoltnila. Pa ni kaj preveč pomagalo. Imam srečo, da imajo še uspavalne učinke, vsaj tako mi je nedolgo nazaj rekla psihiatrinja, zato sem kaj kmalu spet v joku zaspala. Zjutraj sem se zbudila sesuta. Kot bi me povozil tvornjak ali kot bi imela mačka. Sklepam, nikoli ga še nisem, verjetno se mačkasti ljudje zjutraj počutijo podobno. Nekaj časa nisem mogla odpreti oči, pa sem zaradi obveznosti morala na hitro vstati. Babica me je gledala z odprtimi usti in spraševala, če sem samo zaspana ali je kaj narobe. Oboje, bi ji najraje odgovorila, pa je moj jezik ostal za zobmi. Komaj je prestala najtežjo operacijo, ne bi je rada vznemirjala še s svojimi problemi. Zato sem odgovorila samo z zaspanjem. Mogoče me bo popoldanski sprehod po dežju pomiril. Včasih so v mojem življenju dežne kapljice še kako dobrodošle, saj se poistovetim z njimi. Padajo in močijo tla, podobno kot v določenih trenutkih padam jaz. Enkrat bolj spet drugič manj. Potem se posušijo. Tudi moji padci postajajo vedno bolj oddaljeni. Kapljice se spremenijo v sonce, potem tudi moje življenje spet postane bolj sončno. Res je, da za vsakim dežjem posije sonce, tudi v mojem življenju.