Lahko

Zdi se mi, da sem spet na  začetku svoje poti in svojega premagovanja. Nič mi ne gre od rok, nič od misli, tistih pozitivnih. Vse je tako črno, nič belo. Nedolgo nazaj sem korakala v kurilnico samo po perilo in sproti razmišljala o ceveh in električnem podaljšku. Brez kakršnekoli slabe vest, pa sem, tako kot piše v mnogih knjigah, preusmerila misli in razmišljala, kako bom to perilo morala še polikati. Nadležne misli so kmalu minile in bruhnila sem v jok. Razmišljala, kaj bom počela in kako se mi spet nič ne bo dalo. Obležala sem na postelji, kot že ničtolikokrat in se ubadala z vprašanjem, kako naj vstanem. Končno sem zbrala dovolj moči, da sem odkorakal do kopalnice, vmes pa razmišljala še o drugem samodestruktivnem vedenju. A škarje so ostale tam, kjer morajo biti. Kaznovala sem bom na drug način tako, da ne bom jedla. Pa sem se tega kaznovanja kaj kmalu izognila. Skuhala sem kosila, pomlatila vse, kar je bilo na krožniku in se odločila, da je dovolj tega smiljenja samemu sebi. Zajahala bom kolo, se odpravila do mesta in naredila sprehod na grad, potem pa poravnala še tisti dolg v knjižnici. Ne morem? Ja, lahko!