Ponovno

Že od včeraj imam spet svoje dneve. Tiste ubijalske dneve depresije. Ne vem, zakaj. Pa tako dobro je že šlo. Spet padam in padam v globoko luknjo samega spanja, resigniranosti in brezdelja. Spet čutim željo po ostrih stvareh, stvareh samopoškodovanja. Groza. Začelo se je včeraj. Kar na enkrat. Stvari sem pripisovala luni. Ob luni me pač vedno vrže. Ne vem, ali luna še traja in se je zato vse skupaj zavleklo še v današnji dan. Danes bi samo spala. Spet smo pri spanju. Pa sem se le spravila pokonci. Še včeraj zvečer sem razmišljala, da bom šla v lekarno po svoje tabletke. Zjutraj sem  nase že navlekla kavbojke, pa sem se potem premislila, preoblekla v trenirko in obsedela na kavču pred televizijo. Ogledovala sem si vedno atraktivnega Mr. Beana. Kako dolgočasno, bi mnogi rekli. Meni ni bilo. Celo pritegnil me je s svojimi gestami. Imela sem načrte za danes. Razmišljala sem o doooolgem sprehodu in obešanju "listkov". Pa me je že minilo, ali se je v mene naselil strah. Verjetno slednje. Če bom vseeno izpolnila zadani cilj, vem, da se bom počutila bolje. Bomo videli. Včeraj sem obiskala psihiatrinjo. Vprašala me je po počutju in jaz sem se, seveda, pohvalila, da je bolje. Mnogo bolje. Da zjutraj vstanem, da sem aktivna itd. Po tistem pogovoru, na katerem niti nisem toliko sodelovala, pa se je moja aktivnost spremenila v pasivnost. Mogoče bom vse to vseeno pripisala luni, saj res lahko še traja.