Ona

Danes sem ponovo veliko razmišljala o njej. Čeprav počasi že brišem njeno podobo iz svoje glave. Podoživljala sem vse šestletne trenutke z njo. Bili so bolj kot ne slabi, tistih dobrih skoraj da ni. Vseeno jo na svoj poseben način še vedno pogrešam. Pogrešam njeno ponosno stopanje po hodniku. Njeno loputanje z vrati. Pa tudi njene neresnične govorice, ki so mi tolikokrat parali živce. Počasi ji odpuščam. Odpuščam vsa njena dejanja. Odpuščam ji vse besede. Če se ozrem nazaj, lahko ugotovim, da sem za to odpuščanje potrebovala kar nekaj časa. No ja, mesecev. Nekateri potrebujejo leta in leta, spet drugi ne odpustijo nikoli. Jaz sem. Iskreno in resnično sem. Potem me boste vprašali, pa zakaj. Moj odgovor je preprosta tišina. Ne vem, zakaj. Ker si zasluži, čeprav mnogi mislijo, da si ne. Mislim, da si. Vsaj zaradi nje. Mojega angela. Tudi njo na trenutek pogrešam. Umaknila se je. Še vedno je prisotna v mojem življenju, saj me kot angel ne more zapustit. A je nekje bolj stran. Tudi ona je izpolnila nalogo, saj se moje stanje izbolšuje in nisem, verjetno tudi kasneje ne bom, šla po njenih stopinjah. Mogoče je bila to njena naloga, da me obvaruje pred tistih najhujšim. Tistim, kar je storila ona sama še kot punca. Kdo bi vedel?! A glede na to, da je ne sanjem več, da je ne vidim več, niti slišim, lahko vzamem to kot njeno nalogo. Mogoče se je vnesla po tistem oddanem pismu. Kaj pa vem?! Mogoče sem ji morala samo odpreti staro rano, ki jo je 20 let tlačila in tlačila. Se slepila, izmikala. Kako je ob branju reagirala, ve samo ona. Zato ne vem, katera naloga je resnična in prava. Sanja se mi ne. Mogoče mi bo kdaj zaupala. Dolžna sem ji še obisk. Nazadnje sem bila tam avgusta. Ali še kasneje. Ne, nekje v začetku oktobra. Prižgala sem ji svečo, saj sem bila prepričana, da bom z njo dosegla notranji mir, nisem ga. Dosegam ga šele zdaj, po opravljenih nalogah. Sveča, ki jo bom nesla, bo samo zahvala za vse, kar je storila zame. Mogoče je včasih res na bolj krut način posegala v moje življenje, a tako je moralo biti. Očitno sem se morala navajati na kruto realnost današnjega sveta. Že od malih nog dalje. In ona. Ona sameva v veliki hiši. Ona utaplja svojo žalost z zapiranjem pred svetom. Ona trpi, ker nikomur več ne dovoli blizu. Ona je čisto sama. Ona trpi, ker se ne znajde v današnjem svetu. A vse to niso izgovori za njena dejanja. Ona je ona in vedno bo.