Rokopisi

Listala sem po dnevniku za brezposelne, ki sem ga dobila že marca na zavodu. Jah, dva meseca po diplomi, takoj po tem, ko sem se vrnila iz tiste posebne bolnišnice. Do maja sem še bolj spala s pošiljanjem ponudb, potem pa sem začela. Do danes sem jih poslala že okoli štirideset. Ponavadi ni odgovora, spet drugič se nekateri vljudnostno spominjo, da bodo shranili moj kontakt. In ga verjetno nikoli ne uporabili. V času študija je bilo vedno govora o inštitutu. Pa sem se rodila malo prepozno. V trenutkih recesije in krize niso potrebovali novih sodelavcev. Tako je obljuba moje mentorice (mesto na SAZU-ju bo vaše) ostala samo izrečena. Včeraj pa sem dobila prav poseben mail. Da iščejo diplomanta, kmečkega porekla (ne vem, se je tale doktor hecal ali misli resno), ki bi sodeloval z njim na inštitutu. Lotili bi se rokopisov iz 18. in začetka 19. stoletja. Najprej bi prepisovali izvrnik, če bi se dobila dobra ekipa, pa bi z delom nadaljevali, tudi na prevajalski, glasoslovni, oblikovni, skaladenjski ravni. Torej, nekaj takega kot smo počeli že na faksu. Seveda sem se prijavila, posredniku, saj so njega prosili naj poišče kandidata. Prijazno mi je odgovorila, naj se v sredo oglasim na razgovoru. Danes sem izvedela, da se je nek kandidat, iskreno povedano, mi gre na živce, že od študija dalje ... aaaaaaaaaaa .... prijavil neposredno organizatorju tega projekta na inštitut. Sedaj lahko samo še vsak dan prosim, da sem jaz odreagirala pravilno, ko sem pisala posredniku. Saj je bil ta zadolžen za zbiranje. Do srede torej lahko pričakujem še kako pošto: "Žal mi je, a je doktor že dobil kandidata." Ali pa upam, da bodo vseeno izbrali mene. Držite pesti!